(GLEDALIŠKA KRITIKA) Razodetje na smetišču človeštva

Sodobni švedski dramatik, režiser in umetniški vodja Kraljevega dramskega gledališča v Stockholmu Mattias Andersson je Razodetje napisal in režiral za to gledališče leta 2017.

Strukuriral ga je kot brezšivno prehajanje med zgodbami več protagonistov. Vse zgodbe so relacijske - med možem in ženo, med bratoma ter med mladoletno obsojenko in terapevtom/preiskovalcem. V jedru konflikta med vsakokratnim parom je razodetje, ki naj bi bilo dano partnerju oziroma nasprotniku, in (ne)zmožnost drugega, da bi temu verjel. V prvi zgodbi poročen moški dopoveduje ženi, da mu je angel razodel, naj beračici, ki prosjači pred trgovino, izkaže ljubezen. To je res storil, in sicer tako, da je žensko poseksal in ji pusti denar. Žena ga počasi, z igro preigravanja situacij in vlog pripravi do soočenja s tem, kaj je naredil nemočni ženski.

Videnje ima tudi eden od obeh zadrogiranih bratov, kar pahne drugega brata v novo psihozo. Obujanje potlačene družinske travme se konča s še enim pretepom in bratomorom. V tretji zgodbi mladoletna teroristka manipulira s terapevtom, ki manipulira z njo. On ji pripoveduje pravljice o iskanju najboljše rešitve zanjo in za ves svet tako rekoč, v resnici pa hoče samo izvedeti, kje skriva še več eksploziva. Ona mu za svoja dejanja ponuja kup priročnih razlogov, od družinskih do družbenih anamnez, "v resnici" pa naj bi ji bil dejanje narekoval bog. Ob višjem navdihovalcu naj bi imelo njeno dejanje tudi višje cilje: bori se za svojo (nedefinirano) raso, svoje (nedefinirano) ljudstvo in svoje (nedefinirano) mesto v svetu.

Sedma oseba v drami, klošarka, ki jo je z razodeto ljubeznijo napadel poročen moški iz prvega para, je v neki (nedefinirani) vojni izgubila že vsa razmerja, primarno in sekundarno družino z otroki. In vendar je ves čas verjela v boga in zaradi te vere vztrajala, četudi je tonila vse niže in je pristala na kartonu v smetarnici. Prav to, kar naj bi bil moškemu naložil bog, je njo končno odvrnilo od boga. Ker je božja roka več ni varovala, je hotela položiti roko nase, kot se reče, vzeti bogu, kar naj bi bilo njegovega. A se je ustavila in na koncu v smetarnici tolažeče obsedela ob moškem, ki je ubil brata. 

Kako se Razodetje konča, kako se zaključi apokalipsa? Mattias Andersson ponuja nekaj možnosti. Predstava jih ne uprizarja, po svoje pa tudi pušča vrata odprta, in sicer tako, da jih glasno zapre. Mlada teroristka pripelje terapevta do tega, kar je hotel, do eksploziva, ki naj bi ga bila skrila v smetarnici. Slišimo samo zvok ob zapiranju vrat. Ali bodo (opcijsko terapevt, teroristka, živ in mrtev brat ter klošarka) zgoreli v ognju ali samo obstali na smetišču človeštva, se odločimo sami. Tako kot se moramo ves čas odločati, katerim motivom v tej kompleksni drami ("o nekaj ljudeh, ki jih Bog pokliče k sebi, ter o ženski, ki temu Bogu obrne hrbet," so v gledališkem listu povzeli avtorja) sploh verjamemo. Režiser Ivica Buljan je vse igralke in igralce vodil tako dobro, da je enoznačen odgovor nemogoč. Za sijajno razigrano Vesno Jevnikar kot prevarano ženo se najprej zdi, da jo skrbita predvsem čast in ugled, postopoma pa dobivata njeno zasliševanje in njena osebnost nove, globlje razsežnosti. Aljoša Ternovšek kot njen mož na božji misiji nas postavlja pred vprašanje, ali sam verjame v svoje razodetje, dokler nas na koncu ne prepriča s prebujenim občutkom krivde. Blaž Setnikar in Miha Rodman sta odlična odvisnika na visokih obratih. Tolikokrat eksplodirata, toliko mahata z nožem, da ne moreš vedeti, kateri zamah bo res usoden, in tudi ne, kako bi razporedil krivdo in kazen. Živa Selan in Branko Šturbej kot zaslišana in zasliševalec pa, nasprotno, tlačita in tempirata nasilje, in v igro prikrivanja in zavajanja pripeljeta celo seksualnost.

Točka, v kateri se stekajo - in morda iztečejo - usode protagonistov Razodetja, je smetarnica. Prostor s smetnjaki sredi naselja, prostor, v katerem smrdi po gnili hrani in skisanem mleku, in prostor, v katerem so tako kot neporabljena hrana pristali klošarka in brata narkomana. Andersson protagonistom in gledalcem ne odvzame možnosti, da bi v smetišču vendarle videli svetišče: če ne verjamemo tistim, ki naj bi jih tja pripeljal bog, da posiljujejo ali ubijajo, če ne verjamemo, da naj bi bil dobesedni konec res edina odrešitev, verjamemo vsaj globoki veri in globoki človečnosti klošarke. Andersson je, ne preseneča, ob svojih delih veliko uprizarjal Dostojevskega. Tudi njegovi junaki so narejeni iz demonov in razodetij, za svoja dejanja iščejo višje razloge v svetu, bogu, največkrat pa v svetu brez boga. In tudi pri njem so najnižji - prostitutke, brezdomci -nosilci najčistejšega in najvišjega.

Scena Aleksandra Denića je metonimična, ne gledamo končnega izdelka, temveč začetno fazo procesa, ki pripelje do smetarnice - gledamo prazne skladiščne vitrine in zastrašujoče kupe še ne porabljene plastične embalaže. Sterilno, a prav tako nelagodno, grozeče.

Apokaliptične prikazni spremlja glasba Vida Ožbolta - živa, a večinoma nevidna. Daleč od fanfar, daleč od kakršnekoli že predvidene glasbene spremljave za konec sveta. Svet se ne bo končal s pokom, ampak s cviljenjem, je T. S. Eliot lansiral misel, ki so jo ponavljali in parafrazirali mnogi. Razodetje pravi, da se bo morda vseeno končal s treskom. A dokler se vrata ne zaprejo, poslušamo dobro sodobno glasbo, minimalistično, takšno, ki je v svetu pokov in cviljenja komajda slišimo. Lepa tolažba, pravzaprav.