Z novembrom vstopamo v obdobje, ko se bodo do marca tudi v slovenskih kinih vrstile kakovostne hollywoodske drame, ki so načrtno posnete in tudi tempirane tako, da bodo imele kar največ možnosti za osvojitev prestižnih kipcev Ameriške filmske akademije. Po senzacionalno uspešnem Jokerju, ki na stavnicah v tej zgodnji fazi posega nenačrtovano visoko, je film Izzivalca (Ford vs. Ferrari) ameriškega režiserja Jamesa Mangolda (Hoja po robu, Logan) prvi izmed oskarjevskih kandidatov, ki ga jemljemo pod resnejši oskarjevski drobnogled.
Resnična zgodba o Carrollu Shelbyju (Matt Damon) in Kenu Milesu (Christian Bale), dirkalnem tandemu, ki je v 60-ih letih podjetju Ford z inovacijami v razvoju športnih vozil vrnil nekdanjo slavo, v igro vrže vse potrebne elemente, ki jih leto za letom videvamo v sezoni podeljevanja nagrad. Gre za čustveno dramo, ki temelji na dramatičnih dogodkih iz zgodovine dirkalnega športa, a obenem odločno igra tudi na karto ameriškega nacionalnega ponosa, saj uprizori neštetokrat viden narativ, v katerem raznoliki posamezniki stopijo skupaj k nekemu težko uresničljivem projektu ter na koncu vsem konfliktom in težavam navkljub premagajo tujo konkurenco. Shelby in Miles se uvrščata v dolgo linijo filmskih vizionarjev, preko katerih pripoved demonstrira duh poguma in genija, da bi Združene države (ponovno) ustoličili kot prvo velesilo sveta. Njun zgodovinski trenutek je sicer nadvse zgovoren – njuna zgodba predstavlja trenutek prehoda od rigidne, neučinkovite proizvodnje velikih tovarn k majhnim ekipam, ki temeljijo na znanju, stroki in predvsem znanosti. Z vidika nagrad nadvse vabljiv recept, zlasti če k temu dodamo še obraz Christiana Bala, ki je s svojimi kameleonskimi transformacijami pravi magnet za oskarjevske filme.
Ogled filma pokaže, da gre za zanimiv hibrid, saj si je Mangold poskušal poleg poseganja v žanr kakovostne drame zagotoviti tudi komercialno varovalko. Zelo dobre in napete dirkalne sekvence v filmu kažejo, da izdelek cilja tudi na občinstvo komercialnih akcijsko-dirkalnih filmov, kakršna je franšiza Hitri in drzni. Ta pristop med kakovostjo in mainstreamom se filmu dokaj hitro maščuje, saj se na obeh področjih ustavi na pol poti. Morda gre zares za čustveno dramo, a so liki pogosto karikirani, pripovedovanje pa "formulaično". Morda gre res za resnično zgodbo, a obenem tudi za enega tistih filmov, kjer protagonist vedno zmaga v zadnjem ovinku in kjer si vozniki vedno vzamejo čas, da se pri vožnji s 300 km/h spogledujejo iz oči v oči. Poleg tega pa gre film v svojem poveličevanju ameriške veličine pogosto predaleč, zato izpade nič manj kot aroganten. In na koncu si je težko tudi predstavljati, da bodo multipleksovski gledalci pripravljeni vztrajati pri relativno počasni pripovedi, ki se razteza v 150 minut trajanja.
Gledljiv, suvereno narejen celovečerec, ki pa ne dosega tega, kar pričakujemo od najboljših hollywoodskih dram
