Festival slovenskega filma je moral lani zaradi epidemije po 15 letih gostovanja v Portorožu ubrati neprijeten kompromis in začasen dom poiskati v Ljubljani. In ne samo to – zaradi pomanjkanja filmov se je žirija celo odločila, da nagrade za najboljši film sploh ne bo podelila. Bojan Labović, novi direktor festivala, si je ob prevzemu položaja letos spomladi vsekakor lahko oddahnil. Dogodek bo v svoji 24. ediciji med 12. in 17. oktobrom znova v Portorožu, s čimer bo ta praznik slovenskega filma spet zaživel v polnem sijaju. "S tem se bo uresničila moja želja, da bi festival stabilizirali. Pa nočem reči, da je bilo s prejšnjimi edicijami kaj hudo narobe," nam na začetku pogovora pove leta 1961 rojeni scenarist in režiser, ki na domačo kinematografijo gleda s previdno mero optimizma.
Na lanskem festivalu smo bili deležni velikega pomanjkanja filmov, a ne samo zaradi produkcijskih zastojev, temveč so se nekateri režiserji odločili, da bodo distribucijo raje prestavili v letošnje leto. Takrat so mnogi predvidevali, da bomo letos zaradi tega morda celo deležni nasprotnega, torej veliko večjega števila filmov kot običajno. Se je to res zgodilo?
"Filmov je seveda dosti. Tudi tistih dobrih. Prijavljenih je bilo 125 filmov, od tega smo jih 54 vzeli v tekmovalno projekcijo. Deset celovečernih, od tega šest igranih in štiri dokumentarce. Devet manjšinskih celovečernih koprodukcij in ena kratka. Dvajset kratkih filmov različnih zvrsti in dvanajst študijskih v tekmovalnem programu. V tem obdobju je bila zelo močna tudi neodvisna produkcija, kar me veseli. Ampak te številke dajejo lažno sliko, da so v slovenskem filmu pogoji za ustvarjanje odlični."
Festival je v preteklosti venomer nihal med dvema pristopoma: ali bo šlo za širok pregled vsega, kar se na domači sceni producira, ali pa za bolj ozek izbor tekmovalne narave, kjer je v ospredju kakovost. Kako se vi opredeljujete do te dileme?
"V prvi vrsti bo vsekakor kakovost. Ljubši sta mi predvsem ustvarjalna in umetniška kakovost, čeprav seveda nikakor ne smemo pozabiti produkcijske. Treba je najti ravnovesje med umetnostno in industrijsko oziroma popularno vrednostjo filma. Največja 'nesreča' filma je prav v tem, da je podvržen materialnim pogojem, zato moramo na festivalu stremeti k temu, da film še vedno ostaja tudi umetnost. Kakovost bo tako na prvem mestu, je pa festival vsekakor specifičen, ker gre za nacionalni program in vsaj delno opravljamo tudi nalogo pregleda tega programa, ki ga sofinancira Slovenski filmski center. Mislim, da se je selekcija vseeno sestavila izključno po kriterijih kakovosti, in imam občutek, da je letošnji program zelo dober. Danes sem imel sestanek s tekmovalno žirijo in tam je Želimir Žilnik rekel: 'Ima dosta dobrih filmova!'"
Letos imamo v tekmovalnem programu igranih celovečercev zelo zanimivo situacijo, saj se je polovica od šestih filmov že predstavila slovenskemu občinstvu ali pa že celo začela redno distribucijo. Se vam ne zdi nujno, da bi ti filmi morali imeti domačo premiero prav na Festivalu slovenskega filma, s čimer bi festival pridobil na pomembnosti?
"Producenti slovenskih filmov so neodvisni producenti in že ta beseda pove, da imajo po zakonu pravico, da s svojimi filmi počnejo, kar mislijo, da je zanje najbolj prav. Seveda pa mi ni všeč, da so filmi pred slovensko premiero na nacionalnem festivalu – in tu ne govorim o svetovnih premierah v tujini – obiskali že kar nekaj manjših, specializiranih festivalov in šele potem pridejo na nacionalni festival. Ampak to zdajšnji pravilnik pač omogoča. Edina dolžnost filmov, ki jih sofinancira nacionalni filmski program, je ta, da morajo biti na Festival slovenskega filma prijavljeni v dveh letih, pri čemer status slovenske premiere ni zahtevan. Mislim, da bi se bilo z vsemi akterji treba odkrito pogovoriti o tem, ali ima smisel, da je film že pol leta pred festivalom prisoten na domači sceni."
Ali bo festival z vami na čelu na kratek ali dolg rok doživel kakšne spremembe?
"Sem človek, ki začne z majhnimi koraki, da bi kasneje okrepil tempo. Festival bo doživel nekatere programske spremembe. Zdi se mi dobro, da je tematsko obravnavan, zato letos uvajam tematske dneve oziroma sklope. To pomeni, da se filmi v urnik ne bodo več umeščali samo po časovnih dejavnikih in željah, ampak po tematskih načelih. Vidnejše mesto dajemo necelovečernim formam. Kratki filmi ne bodo več predfilmi celovečercem, ampak bodo imeli svoje programske sklope."
Ali letos kakšna izmed teh tem izstopa?
"Veliko je zanimivih tem, ampak sam bi izpostavil predvsem eno. Želel sem, da na festivalu ne bi prevladovali programi, namenjeni filmski industriji, ampak da bi se tudi teoretsko lotevali posameznih problematik. Letos bi tako izpostavil temo slovenski jezik v filmu. To je nekaj, s čimer bi se morali v prihodnje več ukvarjati. Izhajam iz dostikrat slišane predpostavke, da slovenski jezik ni za film. S tem se nikakor ne morem strinjati. Če se malo pošalim – če sta finščina ali ujgurščina za film, potem je tudi slovenščina absolutno primerna zanj. Vprašanje pa je, kako je slovenski jezik v film umeščen, predvsem v simbiozi s filmskim jezikom. Kako in kdaj se uporabljajo narečja. Kdaj kdo govori, ko bi moral biti tiho, in obratno. K sodelovanju sem povabil Emico Antončič, lektorico in urednico revije Dialogi, ki ima neposredno izkušnjo z jezikom v filmu. S festivalom bi radi povezali tudi istrsko regijo. Radi bi povezali oba nacionalna filmska festivala, Pulj in Portorož, kakor tudi druge festivale v regiji, kot so Motovun, Kino Otok in nenazadnje tudi Trst. Tako bi lahko odpirali skupne teme. Letos bomo tako odprli temo Film in turizem, kajti vemo, da so nekateri festivali tudi turistično pomembni dogodki."
V zraku je že dolgo časa tudi ideja, da bi se festival iz Portoroža preselil nazaj v Ljubljano. Kaj menite o tem?
"Ko smo o tej temi v preteklosti razpravljali v svetu Slovenskega filmskega centra, sem se bolj nagibal k ideji, da bi se festival preselil kam drugam. Ampak nikoli v Ljubljano. Menil sem, da bi festival moral biti v nekem manjšem kraju, ki bi prireditev vzel za svojo in bi živel z njo. O Ljubljani nisem nikoli razmišljal, ker menim, da ima prestolnica dovolj, če ne celo preveč kulturnih dogodkov, med njimi tudi filmskih. Ljubljana je ena tistih redkih sredin pri nas, ki vsakodnevno zagotavlja dober filmski program tako s Kinoteko kot s Kinodvorom. Art kino mreža se trudi in to zagotavlja v drugih krajih, a takšnega programa, kot ga ima Ljubljana, drugje ni. V Portorož pa se letos vendarle vračamo, in to iz dveh razlogov. Po detektiranju filmske javnosti sem ugotovil, da si filmarji želijo vrnitve v Portorož. In kot drugo, lokalna skupnost nam je letos šla bolj na roko in je ta festival bolj vzela za svojega. Ponudili so nam več infrastrukture, celo določena finančna sredstva, ki pa še niso na ravni, kot bi si želeli. Pomembno je tudi to, da smo festival prestavili iz septembra v oktober. Menim, da je bila septembra turistična sezona še preveč v razmahu in je bil festival zaradi tega premalo viden. V poplavi raznih družabno-turističnih dogodkov je to pač bil eden izmed mnogih. Zdaj, ko se bo sezona umirila, pa upamo, da bo festival bolj viden. Kdor se je hotel v Portorožu kopati, je lahko šel prej, zdaj pa bo tu filmski festival, kjer si lahko gledaš filme, se udeležuješ strokovnih programov in se družiš. Bomo videli. Želim si, da bi tudi lokalno občinstvo festival sprejelo bolj, kot ga je do zdaj. To se trudimo doseči s festivalskimi druženji. Letos se bodo odvijala s koncerti po izboru Braneta Rončela, glasbeni program bo prisoten skoraj vsak dan. Načrtujemo, da bi to privabilo lokalno prebivalstvo in tudi širše, in da bi jih to vzpodbudilo, da bi si ogledali še kakšen film."
Slovenski film je v zadnjih letih dobil precej zaupanja med domačim občinstvom. S kakšnim argumentom bi vi povabili gledalce, naj pridejo na festival v Portorož, si ogledajo kakšen film in tako dajo priložnost slovenskemu filmu?
"Privabil bi jih z argumentom, da slovenski film iz leta v leto bolje stopa v korak s svetom in da naj pridejo tudi sami pogledat, na kakšne načine se ti koraki razvijajo. Film pri nas je kot ustvarjalnost v najslabšem položaju glede primerjave s svetom, ker imajo tu v primerjavi z drugimi umetnostmi ljudje možnost videti dela s celega sveta. A prav zato, ker je slovenski film v koraku s svetom in obravnava teme, ki se nas neposredno dotikajo, bi mu morali dati priložnost. Predvsem pa si želim, da bi se ljudje tudi nasploh v čim večjem številu vrnili v kino. Kajti ko se bo to zgodilo, se bodo v večjem številu vrnili tudi na Festival slovenskega filma."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
