(INTERVJU) Catarina Sao Joao de Meneses, prvakinja mariborskega Baleta SNG: Odločitev za Maribor je bila najboljša možnost

Ste Portugalka, baletno šolanje ste končali v Lizboni, nadaljevali na Nizozemskem, na baletni akademiji HBO v Amsterdamu. Tam ste srečali Edwarda Cluga in v sezoni 2008/09 ste že bili v mariborskem Baletu SNG. Spomnim se, kako ste vznemirili s svojo eleganco, znanjem, lahkotno briljanco ... že z debutom na mariborskem odru. Odločitev za Slovenijo najbrž ni nikoli enostavna. Vendarle ni za vrhunskega plesalca sanjska destinacija.

"Težko odgovarjam za druge, saj ne le da smo si različni, ampak lahko imamo z istim ansamblom tudi drugačne izkušnje. V času, ko sem končala šolanje in še nisem bila zaposlena v nobenem od ansamblov, od katerih sem dobila ponudbe za delo, se je odločitev za Maribor zdela kot najboljša možnost. Ko se danes ozrem nazaj, sem prepričana, da je to tudi bila. Ko sem končala šolanje, nisem bila plesalka, o kateri bi si mislili, da ji bo uspelo postati solistka. Zame je zaposlitev v manjšem baletnem ansamblu pomenila priložnost delati na sebi, osredotočiti se na svoje pomanjkljivosti, zrasti kot umetnica. Ko sem potrebovala nov izziv, sem imela svobodo iti drugam in plesati balete, o katerih sem sanjala. O drugih plesalcih težko govorim, a če pogledam na svojo pot, je bil Maribor gotovo prava odločitev."

Rada obdana z ljudmi različnih kultur

Začeli ste v Hrestaču kot Klara in prav zdaj ob novem letu ste jo spet plesali. Kaj pomeni dolgo življenje ene vloge?

"Klaro plešem že vrsto let. Bila je moja prva solistična vloga zdaj že davnega leta 2008 in odplesala sem jo že tolikokrat, da sem v šali rekla, da bi jo lahko tudi, če bi me sredi noči potegnili iz postelje, kar najverjetneje ne drži popolnoma. Kot plesalec si vedno želiš novega, večjega izziva, da se lahko razvijaš, rasteš, a ko se ozreš nazaj, nobena predstava ali vloga nikoli ni popolna ali zaključena. Vsakič, ko se vrneš v nekdanje vloge, dobiš novo priložnost, da vlogo ali svoj nastop še malenkost izboljšaš, naj bo to po tehnični ali umetniški plati. Šele takrat se zaveš, koliko si se spremenil in resnično začutil rast, po kateri nenehno stremimo."

Kako ste se vživeli v mednarodno ekipo mariborskega Baleta pod umetniškim vodenjem Edwarda Cluga? Gre za bleščeče obdobje svetovnih gostovanj itd.

"Eden izmed vidikov, ki jih ljubim pri svojem delu, je, da smo tako mednarodno povezana skupnost. Rada se obdajam z ljudmi različnih kultur, ker se lahko od njih veliko naučim. Prepričana sem, da smo baletni plesalci zato bolj odprtega duha. Turneje po svetu so samo še češnja na tortici. Nastopali smo v neverjetnih mestih in na kultnih odrih. Pripeljati slovenski balet na taka mesta se zdi nadrealno za tako 'majhen' ansambel, po drugi strani pa ni vedno enostavno toliko potovati in nastopati v toliko različnih državah. Kot skupina smo tega vajeni, to pravzaprav obožujemo in komaj čakamo na naslednjo turnejo. Takrat je ta občutek velike družine najbolj viden. In vseeno je, kje smo plesali ali kaj vse smo tisti dan videli, dan končamo vsaj s pijačo, če ne že z večerjo skupaj."

S Clugom delala, še preden sem prišla v Maribor

Za vas je značilno, da ste "doma" tako v klasičnobaletnem repertoarju kot tudi v sodobnem. Taka je usmeritev mariborskega Baleta. Vam ustreza? Zakaj? Kako je s preklapljanjem recimo iz klasične Bajadere v Clugove predstave?

"Srečo imam, da je na Portugalskem sodobni ples velik del baletnih šolskih programov, in prepričana sem, da morajo imeti danes plesalci možnost plesati tako klasičen kot moderni ples. Rada delam v ansamblu, ki pleše mešan repertoar, saj verjamem, da si, če lahko plešeš različne stile, boljši, celovitejši plesalec. Vsi plesni žanri se med seboj dopolnjujejo in verjamem, da te sodobni ples naredi boljšega klasičnega plesalca in obratno. Poleg tega je prijetno, če lahko občinstvu predstaviš širšo paleto umetniških del in stilov. Seveda mora biti klasični balet vedno na programu, občinstvo ga obožuje, in to je treba spoštovati. To je za mariborski Balet vse težje, predvsem zaradi nezmožnosti pomlajevanja baletnega ansambla. Uprizarjanje novih del vznemirljivih sodobnih koreografov pa je perfektno razširjanje programa, zaradi katerega delujemo kot stilno celovitejši baletni ansambel."

Spomnim se vas iz predstav Prêt-à-porter, Watching Others ... Kaj vas pri Clugovi koreografiji kot vrhunsko plesalko najbolj vznemirja?

"Z Edwardom sem delala, še preden sem prišla v Maribor, in še vedno je zanimivo spremljati, kako se njegov gib spreminja skozi leta. Tudi ko obnavljamo starejše predstave, svoje koreografije po malem spreminja in izboljšuje. Kot plesalka obožujem 'coolness' njegovih gibov, pri katerih je manj mnogokrat več, njegovo mojstrstvo, da se izogne predvidljivemu, in občutek za humor, s katerim podpiše vsako predstavo. Kot gledalka se vedno navdušujem nad njegovim neverjetnim občutkom za estetiko, njegove predstave so zame vedno vizualni čudež, čeprav jih plesalci na odru ne občutimo vedno."

V čem vidite glavne razlike med belim baletom in sodobnimi žanri? Je klasična osnova temelj za dobrega sodobnega plesalca?

"Največja razlika je v načinu, kako se telo giblje; pri klasičnem baletu mora biti telo 'močnejše', pravila glede linij in pozicij so strožja. Pri sodobnem plesu je več svobode, vsak gib in pozicija sta možna, v nasprotju s klasičnim baletom, kjer je bolj jasno, kaj je prav in kaj narobe. Prepričana sem, da je dobra 'klasična' osnova pomembna za vse stile. Večina sodobnih ansamblov zjutraj še vedno z razlogom najprej naredi klasični baletni trening. Seveda je tisto, kar se pričakuje od klasičnega treninga, drugačno za sodobnega ali klasičnega plesalca, vendar še vedno verjamem, da je zelo pomembno."

V Mariboru imate najbrž srečo, da delujeta tukaj dva tako izrazita in odlična koreografa, kot sta Edward Clug in Valentina Turcu. Oba izhajata iz vašega ansambla, kar je najbrž tudi prednost.

"Srečni smo lahko, da imamo v naši hiši dva tako odlična in hkrati različna koreografa, kot sta Valentina Turcu in Edward Clug. Mislim, da je to vsekakor velika prednost, saj naš ansambel z vsemi njegovimi zmožnostmi in težavami poznata bolje kot kdorkoli drug. Čeprav morda ni vedno najbolj enostavno delati z nekdanjimi kolegi ali prijatelji, menim, da zaradi njunega poznavanja ansambla iz mariborskega baleta vedno izvlečeta najboljše."

Potrebovala obsežnejši repertoar, nove vloge, več predstav

Več zahtevnih vlog ste ustvarili v baletnih produkcijah HNK Zagreb, nastopili ste med drugim v naslovni vlogi baleta Ana Karenina (v koreografiji Lea Mujića po istoimenskem Tolstojevem romanu), kot Zvončica (Peter Pan), Odette (Labodje jezero v koreografiji Vladimirja Malahova) ter nazadnje kot Sestra Angelika Glembay (Gospoda Glembajevi). Ste tudi ljubljenka zagrebškega baletnega občinstva, ne le mariborskega? Kako je prišlo do tega sodelovanja?

"Leta 2015 sem za dve sezoni odšla v Zagreb. V SNG Maribor sem začela delati, ko mi je bilo devetnajst let, in čeprav sem delo v gledališču oboževala in cenila vse priložnosti, ki sem jih dobila, sem po toliko letih čutila potrebo po novih izzivih, da bi se lahko umetniško dodatno razvila. Potrebovala sem drugačen ansambel, obsežnejši repertoar, nove vloge, več predstav in nove plesalce, da me izzovejo, in sicer tako, da sem lahko še vedno gostovala v mariborskem Baletu in z njim. HNK Zagreb je ponudil vse to. Seveda to ne bi bilo mogoče brez podpore Danila Roškerja in Edwarda Cluga, za kar jima bom večno hvaležna. V teh dveh sezonah 'drugje' sem uživala, veliko sem se naučila in se razvila tako osebno kot poklicno. Maribor bo vedno moj dom in zelo sem vesela, da sem se vrnila, a priložnost, da odidem in zaplešem v drugem ansamblu, je iz mene naredila boljšo, bolj izpolnjeno in samozavestnejšo plesalko. In vesela sem, da sem se lahko po tej izkušnji vrnila v Maribor."

Morda poveste kaj več o svojem življenju in začetkih? Kako ste zašli v balet, so bili tudi starši povezani z umetnostjo?

"Ne izhajam iz družine, ki bi bila kakorkoli povezana z baletom, dokler nisem začela obiskovati baletne šole. Do takrat nisem videla nobene baletne predstave. Odraščala sem v Lizboni v običajni družini srednjega razreda. Bila sem tih in sramežljiv otrok, nikoli nisem iskala pozornosti, a če sem slišala glasbo, sem plesala … tudi v cerkvi. Ko sem bila stara tri ali štiri leta, sem začela obiskovati baletno šolo. Pravzaprav je moj oče predlagal, naj grem na avdicijo. Oboževala sem ples, nikoli pa v resnici nisem pomislila, da bi postala balerina, in nisem katere poznala. Čeprav se ni zdel kot poklicna izbira, je balet postal pomemben del mojega življenja, ne da bi se sploh zavedala, kdaj in kako se je to zgodilo … In za to ne bi mogla biti bolj hvaležna. Absolutno razkošje je, ob vseh bolečinah in stiskah, ki so s tem povezane, da se lahko zbudim vsak dan in počnem to, kar imam rada."

Portugalci so res stopili skupaj

Kako pa se spoprijemate s časi pandemije? Portugalska velja za državo, ki je odlično precepljena in se je zelo uspešno spoprijela s korono.

"Pandemija je bila za naš poklic zelo težka, naše delo zahteva stalno fizično pripravljenost, ima zelo kratko življenjsko dobo in je res lahko opravljeno samo za občinstvo v živo. Osebno se glede na vse, kar se dogaja na svetu, skoraj slabo počutim, ko se pritožujem. Mislim, da je bil ta čas zahteven za skoraj vse med nami, vendar sem se veliko naučila o potrpežljivosti, prilagodljivosti in kako čim bolje izkoristiti dano situacijo. Bila sem zdrava, tako tudi moja družina. Imela sem srečo, da sem imela službo in priložnost delati, medtem ko mnogi drugi baletni ansambli niso imeli te možnosti. Vsekakor ni bilo lahko, a če zdaj pogledam celotno sliko, bi lahko bilo veliko slabše.

Glede Portugalske moram reči, da sem zelo ponosna na to, kako se moja država spopada s pandemijo. Latinsko govoreče države so znane po nezmožnosti upoštevanja pravil, a portugalsko prebivalstvo je res stopilo skupaj in prevzelo odgovornost za dobrobit skupnosti."

Status baletnih plesalk in plesalcev se šele zdaj ureja tudi pri nas. Razmišljate kdaj o koncu kariere in tem, kaj boste počeli? Vas privlači koreografija?

"Ples je tako pomemben del mojega življenja, da mi je misel, da tega ne bom večno počela, nekako tuja ... vendar je na žalost to kruta realnost našega kratkotrajnega in intenzivnega dela. Vedno bolj razmišljam o prihodnosti, in čeprav ne čutim nobene želje po koreografiranju, bi rada sodelovala s koreografi kot asistentka. Rada spremljam ustvarjalni proces ali poustvarjanje dela, njegovo posredovanje novim generacijam, naj bo to v sodobnem plesu, neoklasiki ali klasiki. Mislim, da bo ta želja v prihodnje vedno močnejša, saj v baletnem ansamblu ne sodelujemo le s hišnimi pedagogi, temveč tudi z asistenti koreografov s celega sveta, in to je zelo zanimivo in pomembno za nas. Postopek nastajanja predstave je tako temeljnega pomena za plesalca in lahko resnično vpliva ne le na to, kako jo plešemo, ampak tudi na to, kako zavedno čutimo predstavo."