(INTERVJU) Damijan Močnik, skladatelj, nagrajenec Prešernovega sklada: Če sam goriš, vnameš tudi druge

V vašem opusu se vseskozi prepletata pedagoško in skladateljsko delo. Je bila vertikala od škofijske gimnazije do akademije za glasbo pomembna za vaš glasbeni razvoj, zlasti pa vodenje mnogih zborov? Ste izhajali "iz prakse" oziroma vaše partiture sproti preverjali v praksi?

"Prvo skladbo sem napisal kot dijak Srednje glasbene šole za dekliški zbor, ki sem ga spremljal z orglami. Pevkam in dirigentu je bila všeč. Že naslednjo pevsko sezono sem prevzel vodenje zbora in čez eno leto so bile v koncertnem programu že tri moje skladbe, o katerih se je v Cerkljah na Gorenjskem še kar nekaj časa govorilo. Ropotanje treh velikih ragelj, hrumeči zvočni grozdi na orglah in t. i. 'sprechgesang' v zboru so pravzaprav šokirali številno poslušalstvo v cerkljanski cerkvi, ki je skladateljske začetke sovaščana sprejelo z začudenjem, ne pa odklonilno. Pevke v zboru so bile skoraj moje vrstnice in zelo kritične do mojih stvaritev, zato sem skladbe že takrat skušal izpiliti do podrobnosti, preden sem jih upal prinesti pred zbor. Lahko bi rekel, da sem izhajal iz prakse, vendar sem tudi kasneje, ko je skladataljevanje postalo moj poklic, z velikim spoštovanjem do izvajalcev, vedno vse že vnaprej dobro premislil, pretehtal in izpilil, preden so dobili note na pult. Dirigent se lahko veliko nauči od zbora, čeprav jih on vodi in prav tako se lahko skladatelj veliko nauči od izvajalcev, če jih le zna opazovati in jim zna prisluhniti. Velikokrat pa je zbor odlična inspiracija za nove ideje. V zadnjem času pevce v svojih zborih rad vzpodbujam tudi k improviziranju in včasih skupaj ustvarimo res prepričljive zvočne zgodbe.

Pri poučevanju, tako na Škofijski klasični gimnaziji kot na Akademiji za glasbo, vedno skušam posredovati zelo širok pogled na izbrano tematiko, ne samo strogo glasbeni, ampak posegam na celotno polje umetnosti, zgodovine, humanistike, geografije, politike, tudi naravoslovja, če je potrebno. To pa pomeni, da sem stalno v raziskovanju in proučevanju vedno novih povezav. Ob tem pa se pojavlja veliko, včasih tudi preveč idej za nova glasbena dela. Pravzaprav težko ločim komponiranje od poučevanja, dirigiranja in vsakdanjega življenja, saj se vse med sabo nenehno prepleta in oplaja."

Kdaj in kako je uspel vaš prodor v tujino? Vaša dela izvajajo znani zbori, kot so Zbor švedskega radia, SWR zbor Stuttgart, MDR radijski zbor Leipzig, Vancouver Chamber Choir, Choeur de Radio France, RIAS Kammerchor Berlin, Taipei Philharmonic Chamber Choir, St. Jacobs Kammarkör, Zbor Slovenske filharmonije...

"Po zaključku študija, leta 1991 sem diplomiral v razredu prof. Daneta Škerla na ljubljanski Akademiji za glasbo, je sledil temeljit razmislek o kompozicijskem jeziku, s katerim lahko najbolj iskreno in učinkovito oblikujem svojo glasbeno izpoved. Pet let kasneje sem prvič uspel na mednarodni sceni, saj je bila najboljša skladba natečaja na festivalu Rhein/Ruhr v Bochumu moja kompozicija Dyptichon in honorem tolerantibus, ki jo je izvedel profesionalni sestav London Sinfonietta Voices z dirigentom Terryjem Edwardsom, natisnila pa jo je založba Ferrimontana iz Frankfurta. Leta 1998 sem zmagal na natečaju za himno ob prvem papeževem obisku v Sloveniji s skladbo Tisoč let je že minilo, leta 1999 pa je švedsko-ameriški dirigent Gary Graden z znamenitim Svetovnim zborom mladih (World Youth Choir) izvedel dva moja moteta Verbum supernum prodiens in Christus est natus. Hkrati je priznana nemška založba Carus iz Stuttgarta izdala 4 moje motete. Sodelovanje z njimi se je leta 2003 nadgradilo z izdajo avtorske zgoščenke Verbum supernum prodiens in hkratnim natisom notnega gradiva. V tujini je izšlo kar nekaj laskavih ocen zgoščenke, francoski skladatelj in muzikolog Michaël Sebaoun je v reviji Classica celo zapisal, da gre za glasbo mojstrskega skladatelja, ki ustvarja zelo markantno kompozicijsko dovršeno glasbo, polno emocij in skladnosti. Očitno so opisane kvalitete v moji glasbi prepoznali številni dirigenti in vrata na tuje glasbene odre so se začela odpirati vedno širše. Pri tem je bila zagotovo pomembna pomoč mojega slovenskega založnika Vita Primožiča (založba Astrum), ki me je nesebično predstavljal tujim založnikom, ter dirigenta in prijatelja Tomaža Faganela, ki mi je še kot študentu odprl vrata v svet in me spodbujal, naj si širim obzorje z obiskom simpozijev in festivalov v tujini. V zadnjem desetletju veliko sodelujem z dirigentom Garyjem Gradnom, ki deluje v Stockholmu, in z Martino Batič, ki dirigira profesionalnim zborom po vsej Evropi, kolegico Heleno Fojkar Zupančič, ki vodi odličen mednarodno uveljavljen Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije."

Kakšno je razmerje med globalnim interesom za vašo glasbo in njeno slovenskostjo? Biti svetovljan doma in Slovenec na tujem, pravi vaš veliki skladateljski kolega Loze Lebič. Se strinjate?

"Vsekakor. Bil sem eden prvih, če ne prvi slovenski skladatelj, ki je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja veliko komponiral v latinščini, in to iz preprostega razloga, ker mi je bil všeč zven tega starega, danes mrtvega jezika in ker sem lahko v tem jeziku izražal svoj glasbeni credo. Hkrati pa sem komponiral tudi v slovenskem jeziku. Ob gostovanju na dveh univerzah v Seattlu sem z njihovimi zbori izvajal tako skladbe v latinščini kot v slovenščini. Ob zaključku predstavitve mojega opusa na predavanju za študente so me vprašali, kako to, da je moja glasba, če komponiram slovenščini, popolnoma drugačna, kot če komponiram v latinščini. Do takrat na to razliko sploh nisem pomislil, ko pa sem prav s tega vidika analiziral svoje skladbe, sem ugotovil, da imajo prav. Ob ozvočitvi besedila se skušam tako poglobiti vanj, da z glasbo zajamem ne samo vsebino, ampak tudi zvočnost in okus posameznega jezika.

Vsekakor je jezik določena ovira pri prodoru na tuje. Dejstvo je, da so v začetku tuji zbori izvajali moje skladbe, napisane izključno v latinščini, le, če sem bil sam gostujoči dirigent, sem lahko v program uvrstil tudi kakšno skladbo v slovenščini. Mislil sem si, ko bodo tudi tuji zbori sami od sebe izbrali mojo skladbo v slovenščini, bo to pomenilo, da je skladba res dobra in da me kot skladatelja cenijo. V zadnjem času se to dogaja čedalje večkrat."

Ko ste se pred leti predstavili na Francoskem radiu, ste dobili naročilo za novo skladbo Caminante. 2019. je SWR Vocal Ensemble na petih koncertih izvedel 7 vaših motetov, eden izmed koncertov pa je bil posnet za Božični koncertni dan EBU, prenašala ga je večina evropskih radijskih postaj. Vam je pri mednarodnem prodoru pomagalo, da se lotevate sakralnih motivov in da izhajate iz verske tradicije?

"Najbolj verjetno je, da mi je uspelo zaradi kvalitete, kontinuitete in obširnosti mojega opusa. Umetniški vodje, producenti festivalov ali dirigenti običajno izbirajo tematiko ali vsebinsko usmeritev koncertov. Določene teme so vedno aktualne in jasno je, da se v tujini ob božičnih praznikih na mnogih koncertih v cerkvah ali pa v koncertnih dvoranah izvaja glasba, ki opeva Kristusovo rojstvo, v postnem in velikonočnem času pa glasba, ki opeva Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. V Sloveniji je žal tu še vedno mnogo predsodkov, zamegljevanja osnovne biti praznikov in tudi nepoznavanja. Tako na Veliki petek mnogokrat poslušamo Mozartov Requiem (Mašo za mrtve) namesto enega izmed Pasijonov, ali pa na Veliko noč Mahlerjevo 2. simfonijo Vstajenje, ki ne opeva Velikonočnih dogodkov, namesto kantat ali oratorijev s postno in velikonočno vsebino.

Tem vsebinam pa sem se in se še skladateljsko zelo intenzivno posvečam, na eni strani zato, ker me osebno zelo nagovarjajo, na drugi strani pa zato, ker se v njih zrcali tako naše vsakdanje življenje, kot razmere v katerikoli družbi. Božične glasbe imam napisane veliko, vsaj v trajanju dveh ur, od 40-minutnega Božičnega oratorija, do krajših in preprostejših skladb. Pa to nikakor ni sladka božična glasba, ampak glasba, ki zahteva globlje poslušanje. Za koncert Vokalnega ansmbla SWR sta bila najprej izbrana skladatelja Gallus in Reger, za kontrast so iskali še tretje ime, med drugim jim je dirigentka Martina Batič poslala tudi zgoščenko z mojo božično glasbo, ki jo je posnela z zborom Slovenske filharmonije. V končni fazi so izbrali 7 mojih skladb, nekaj iz zgoščenke, nekaj pa so jih pri mojem nemškem založniku Carus Verlag našli sami. Prav tako je znano, da se intenzivno poglabljam v staro glasbo, da rad združujem različne zvočne svetove. Tematika koncerta zbora francoskega radia je bila Camino in zelo hitro smo našli skupni jezik."

Težišče vašega ustvarjanja velja zborovski glasbi. Opere se za zdaj niste veliko lotevali, razen naročila Glasbene matice Ljubljana, ko ste napisali mladinsko opero Všeč si mi za 6 solistov, mladinski zbor in komorni orkester na libreto Milana Dekleve. Tematika je begunska, aktualno družbeno kritična. V glasbi, s katero ste ozvočili zgodbo o begunskem dečku zasledimo vplive judovske, krščanske in muslimanske tradicije. Zelo eklektično ste jo zastavili: od baročnih plesov do sodobne evropske glasbe različnih žanrov, z vplivi neevropskih kultur. Vse to za otroške izvajalce?

"Vsekakor ne ustvarjam samo zborovske glasbe, v zadnjem desetletju intenzivno komponiram tudi velike oblike vokalno-instrumentalne glasbe. Tako je leta 2011 nastal enourni Pasijon v latinščini za soliste zbor in simfonični orkester, leta 2012 kantata Venit Lumen za zbor in godalni orkester, leta 2015 Božični oratorij za dva solista, orgle in godalni orkester, leta 2016 Maša sv. Frančiška Asiškega za zbor, godalni orkester in tolkala. Čeprav so spodbude za pisanje opere prihajale že pred tem, se za komponiranje te kompleksne oblike takrat nisem odločil. Pred tremi leti pa sem se po vseh teh izkušnjah z velikim veseljem lotil ustvarjanja opere, v kateri sem lahko uresničil precej zanimivih idej, o katerih sem že dolgo razmišljal. Sodelovanje mladih s profesionalnimi glasbeniki je pogosto zmagovalna kombinacija – na eni strani mladostna energija, neposrednost in vedoželjnost in na drugi strani profesionalni glasbeni pristop v žlahtnem pomenu besede. Že na prvem sestanku smo se strinjali, da mora biti vsebina libreta aktualna, vzeta iz današnjega časa. Milan Dekleva je napisal čudovit libreto, zelo realističen, pa tudi zelo poetičen... Nastala je opera, v kateri ima zelo pomembno vlogo mladinski zbor, ki je vseskozi na odru, ko pa ni na odru, poje iz zaodrja. Vsebinsko se vloga zbora vseskozi spreminja, tako se morajo mladi preleviti v begunce, šolarje, v dve skupini odraslih, ki burno zagovarjajo vsak svoj prav ali pa komentirajo dogajanje na odru. Pri identifikaciji s tako vsebinsko različnimi skupinami ljudi jim je zelo učinkovito pomagala glasba, ki ima vsebinske korenine vsepovsod, vendar nikakor ne gre za citate ali kolaž, to bi bilo preveč banalno. Če sem v zgodnjih delih na skupni imenovalec postavljal arhetipske zvočne podobe gregorijanskega korala, srednjeveškega večglasja in ljudske glasbe, sem v nekaj vokalnih skladbah in v operi Všeč si mi to storil s še bolj raznorodnimi glasbenimi arhetipi in vključil tudi vodeno improvizacijo, ki se je v glasbenem gledališču izkazala kot zelo učinkovit pristop. Ker sem bil sam tudi dirigent operne predstave, lahko iz prve roke povem, da so mladi na vajah in na predstavah zelo uživali in se odlično poistovetili z aktualno vsebino in svojo vlogo v njej."

Katera glasbena tradicija vas je torej najbolj zaznamovala?

"To težko rečem. Zanima me vse, kar je staro in ne samo gregorijanski koral, ampak vse vrste korala oz. zgodnje krščanske glasbe, glasba Koptov in Armencev, judovska glasba, glasba islama, budizma, različnih verstev ... pa ne samo strogo v glasbenem smislu, ampak me zanima tudi vloga glasbe v njihovem obredju in vsakdanjem življenju. To je bilo prvo izhodišče, že več kot dve desetletji pa raziskujem, poslušam, študiram glasbo in druge vrste umetnosti vseh obdobij do sodobnosti, tudi to, kar danes nastaja. Doma imam zares veliko zbirko zgoščenk in partitur od najzgodnejše glasbe najprej, knjige o umetnostni zgodovini, slikarstvu... Vse to zanimanje me zagotovo zaznamuje, še bolj pa poistovetenje z mnenjem starih mojstrov, da je sodobnost umetnosti v tem, da dosežeš dovršenost v mojstrski obdelavi ideje, ne v iskanju novega za vsako ceno. Nihil sub sole novum ..."

Ustvarjate zvečine po naročilu in ste najbolj izvajani sodobni slovenski skladatelj v tujini. Torej je naročil res veliko?

"Eno so naročila, ki jih je včasih skoraj preveč, drugo so ideje za nove projekte, ki jih imam sam ali pa se rojevajo ob pogovorih z glasbeniki, s katerimi sodelujem. Pomembne pa niso samo prve izvedbe, ampak koncertno življenje napisanih skladb. Če določeno skladbo v repertoar svojega zbora uvrsti znan in pomemben dirigent, je to zelo dobra popotnica, saj se danes informacije preko svetovnega spleta razširijo zelo hitro in mnogi dirigenti tudi v repertoarnem smislu sledijo svojim vzornikom. Veliko vlogo odigrajo tudi založniki, v mojem primeru pomembna nemška založba Carus Verlag in slovenska založba Astrum, ki poskrbijo za predstavitev novih skladb v strokovni javnosti, na festivalih in simpozijih. Včasih se začne uspešna zgodba, ker se je človek znašel ob pravem času na pravem mestu, za dolgoročni uspeh pa ni pomembna količina ustvarjenega ali sledenje trenutnim trendom, ampak iskrenost izpovedi in brezkompromisna težnja h kvaliteti."

Kantato An die Freude ste zasnovali po naročilu Glasbene akademije Baden-Württemberg ob praznovanju 250. obletnice Beethovnovega rojstva. Kakšen je bil odziv?

"Želja naročnika je bila, da uglasbim tisti del Schüllerjeve Ode radosti, ki ga je uporabil Beethoven v zadnjem stavku 9. simfonije, in to za zasedbo komorne verzije Orffove Carmine burane: zbor, 2 klavirja in tolkala. Dodali so željo, da sem sicer pri uglasbitvi svoboden, vendar naj bo v novi skladbi vendarle tudi nekaj malega reminiscenc na Beethovnovo 9. simfonijo. Zagrizel sem se v študij obeh partitur in se po začetnem navdušenju nad naročilom začel počutiti vse bolj majhnega v primerjavi z obema mojstroma. Počasi sem se le otresel bremen odgovornosti in ob oddaji partiture sem čutil, da sem ustvaril vznemirljivo glasbo v svojem prepoznavnem glasbenem jeziku, tu in tam pa izza vogala pogleda tudi Beethovnov obraz. Izvajalci so z vidnim navdušenjem izvajali novo glasbo na kar štirih koncertih, publika jo je sprejela z odobravanjem, umetniški direktor je izjavil, da je dobil točno to, kar je želel, kritik pa je zapisal, da bi bil Beethoven prav gotovo vesel nove skladbe. Da slednje drži, nisem prepričan, sem pa zelo zadovoljen že zaradi tega, da so Nemci povabili slovenskega skladatelja, da napiše hommage njihovemu ikoničnemu skladatelju."

V več kot dveh desetletjih in pol ste vzgojili na ljubljanski škofijski klasični gimnaziji zborovsko piramido. Vzgojili ste blizu 1700 pevcev. Jih spremljate? So mnogi nadaljevali z glasbo? Vaši zbori dosegajo na tekmovanjih visoka mesta. Kako ste dosegli, da skoraj 60 odstotkov dijakov poje v zborih? Nenavadno, da ima neglasbena gimnazija tako zborovstvo, to je res nekaj nenavadnega, celo v mednarodnem merilu.

"Na nek način sem imel srečo, da je prvo vodstvo Škofijske klasične gimnazije mojo vizijo razvoja glasbenih dejavnosti prepoznalo kot vrednoto, ki jo velja podpreti. Poleg stremljenja k čim višji glasbeni kvaliteti mi je skupaj s kolegi dirigenti uspelo ves čas uresničevati tudi geslo naše ustanove 'Amor magister optimus'. Če imaš poleg tega, da skrbiš za stalno strokovno rast, tudi rad svoje delo in svoje dijake, potem je vse mogoče. Če sam goriš, potem lahko vnameš tudi druge. Zelo pomembno pa je dolgotrajno delo in nenehen trud vseh vpletenih. Cilj ne more biti uspeh, ampak zadovoljstvo ob odlično opravljenem delu, ob užitku na odru. Uspeh je samo posledica.

Je pa velika škoda, da je to, kar počnemo na Škofijski klasični gimnaziji, tako nenavadno, predvsem ker to pomeni, da je ogromno mladih na številnih gimnazijah prikrajšanih za neverjetna doživetja in osebnostno rast, ki so jih deležni pevci naših zborov."

Izpopolnjevali ste se na Švedskem pri slovitem dirigentu, zborovodji Ericu Ericsonu, ste se kot dirigent zgledovali pri njegovih svetovno znanih zborih?

"Imel sem srečo, da sem lahko kar nekajkrat opazoval mojstrovo delo od blizu tako na vajah kot na koncertih, v Stockholmu ali drugod po Evropi. Krona vsega je bilo aktivno sodelovanje na mojstrskem tečaju v Gradcu leta 1993. Bil je neverjeten tudi po človeški plati, vedno zelo prijazen in ustrežljiv, spomnil se me je in se zanimal za moje delo, kadarkoli sva se srečala. Zgledoval pa sem se in še vedno se zgledujem po švedskih zborih, predvsem po njihovem sistemu vzgoje pevcev oziroma bolje bi bilo reči vzgoja celostne osebnosti. Poznajo namreč šole, kjer je razred oblikovan kot zbor, ki ima vsak dan eno uro pevsko vajo, ostale ure pa običajen pouk. V predmetniku imajo tako nekaj ur ostalih predmetov manj na račun petja in pouka glasbe, vendar so ne glede na to na maturi, pri študiju in v življenju praviloma uspešnejši in srečnejši kot njihovi vrstniki na običajnih šolah, saj jih večina ne postane profesionalnih glasbenikov, ampak si izberejo druge poklice. Se pa vključujejo v odrasle zbore, ki so po kvaliteti na profesionalnem nivoju."

Kako pa gledate na današnje polarizacije v družbi? Jih je tudi v glasbi čutiti? Letos so nekateri ob izboru nagrajencev Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad govorili o "sakralizaciji nagrad". Kako to komentirate?

"Nerad odgovarjam na taka vprašanja, ker ne ustvarjam zaradi nagrad ali kritikov, ampak iz notranje nuje, pa vseeno. To je težko komentirati drugače, kot da gre na eni strani za tipično slovenske predsodke do določene tematike, in na drugi strani nezanimanja strokovne javnosti in kritike za dosežke na določenih glasbenih področjih doma in v tujini. Težko je razumeti, da nekateri uredniki in kritiki v tujini spremljajo moje ustvarjanje in pišejo temeljite recenzije izdanih zgoščenk in notnih edicij, v knjigi Glasba na Slovenskem med letoma 1918 in 2018 pa so moji glasbi avtorji namenili točno dva stavka, od katerih je eden evidentno napačen.

Mislim, da je način izbora nagrajencev Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad zasnovan dovolj kompleksno, da ne omogoča realizacije raznih 'teorij zarot' katerekoli strani. Ker pa je umetnost težje merljiva z matematičnimi vatli, so odločitve strokovnih komisij zelo hvaležno polje za raznorazne očitke.

Polarizacija v družbi je po mojem mnenju predvsem rezultat slabega delovanja celic oziroma ustanov, ki to družbo sestavljajo od družine naprej, preko šolstva, politike itd. Individualna svoboda se je razvila v egocentrizem, šola je postala prejkone borba za boljše ocene, za čimveč točk in v drugih sistemih je več ali manj enako: več denarja, več političnih točk, več všečkov ...

Aktivno ukvarjanje z glasbo oziroma petje v odličnem pevskem zboru je idealni model, kako preseči to stanje. Zbor je dober toliko, kot je dober njegov najslabši pevec, zato pevci med sabo ne smejo tekmovati, ampak morajo vzpodbujati eden drugega, da vsi skupaj napredujejo k odličnosti. Najpomembnejše v zboru je poslušati in slišati, šele potem pride na vrsto petje. Skupaj morajo oblikovati enovit zvok zbora, torej se morajo prilagajati eden drugemu. Dirigent, vodja, mora pevce vzgojiti v samostojne samozavestne osebnosti, ker na ta način dobi od njih najboljše. Ne sme biti avtoritaren ali diktatorski, ampak se mora s pevci na odru zliti v eno izvajalsko telo, srca jim morajo zavibrirati skupaj in samo takrat se lahko zgodi magični trenutek. Da prideš do tega trenutka, pa je potrebno veliko časa, veliko dela, vztrajnosti in veliko ljubezni. In na odru moraš tudi s tistim sopevcem, ki ti ni najbolj simpatičen, vzpostaviti povezavo, ker drugače ne bo magičnega trenutka. Kdor hoče, bo že razumel, kaj sem hotel povedati s to primerjavo."