(INTERVJU) Dušan Kirbiš, akademski slikar, nagrajenec Prešernovega sklada: Beg pred modnostjo in trendovstvom

Zanimivo, da razstave v Galeriji mesta Ptuj vsako leto prinesejo enega nagrajenca Prešernovega sklada: lani Sandi Červek, letos vi. Velik preboj za "majhno", galerijo, ki se je še do pred kratkim borila za status in sredstva, kajne?

"Ta galerija si v resnici zasluži več pozornosti obeh javnosti, tako strokovne kot vsakdanje. Je plod entuziastičnih pobud in garanja majhnega števila ljudi, ki verjamejo, da mesto Ptuj poleg izjemno bogate historične dediščine potrebuje tudi živo umetnost. Najbrž pa to, da galerijo vodi aktiven umetnik (Dušan Fišer, op. p.), dodatno pozitivno vpliva na njen program in odmevnost razstav."

Nagrajena pregledna razstava O izvoru podob je bila nekakšna retrospektiva vašega 40-letnega ustvarjanja z najaktualnejšimi slikami-objekti, s katerimi posegate, kot piše v utemeljitvi, "v samo bistvo in na sam začetek likovne misli". Res ste unikatni po tem, kako sami sijajno mislite svojo umetnost. Zakaj je to tako redko pri nas?

"Že zelo zgodaj sem spoznal, da kvalitete umetniškega dela ne zagotavlja odgovor na vprašalnico 'kako', ampak da je 'kaj', torej semantična pramatrica, oplemenitena z lastnimi življenjskimi izkušnjami, tisti studenec, iz katerega lahko umetnik pije. Če poenostavim, popolno poznavanje slovnice in veščine skladnje ne rojevajo dobrih romanov in do potankosti razvita spretnost organiziranja in obdelave slikovnega polja še ne zagotavlja dobrih slik. Morda le všečne. Ptujsko razstavo sem razdelil na pet sklopov - toliko je v galeriji sob - in prikazal pet zaokroženih opusov ali bolje pet vstopnih mest v svojo ustvarjalnost. Predstavljeni so v obsežnem katalogu, zato jih tukaj le naštejem: Genius loci - genii locorum, Podvajanje pogleda, Tableau Objet, Simulacra and Simulation, Object and Ontology. Za to zaporedje, čeprav morda deluje slučajno, velja enako, kot velja za niz stilnih obdobij v preteklih dveh stoletjih in opuse enega od avtorjev, celo za nize posamičnih del znotraj nekega opusa. Svojstvo umetnosti (umetniškega) je seveda struktura, notranja opredelitev umetnosti. Na prvi pogled se med seboj še tako protislovni sistemi, stili in opusi, še tako različna dela ne izrivajo v boju za dominacijo, ampak se stapljajo kot deli istega bivanjskega toka. Zapletenost na videz nasprotujočih si del je le prividna in je posledica moralne nuje, da si vsako posamezno delo zasluži dostojanstvo in avtonomijo. To drži, vendar ne smemo pozabiti, da so dela v opusu dela vedno istega avtorja in da je posamezno delo le eno znotraj koherentne strukture, kajti nastalo je v organsko zaokroženem procesu in kot drobec prispeva k celoti absoluta. Posledica tega zapleta je, da že nastalim delom ni mogoče odvzeti svojstva umetniškega (opozicija med obstojem in neobstojem svojstva ne more opravljati selekcije), saj je umetniško lahko le v spoju s celoto. S tem ni opuščen pojem resnične umetnosti, ki je adekvat aktualnega kvalitativnega vrednotenja v navezavi z izbranim kontekstom. Umetnost se tako nujno izogiba enostavnim pogledom, ki bi v želji po vrednotenju prezrli dinamiko celote. Dinamika spreminjanja v umetnosti rojeva in ohranja vitalno refleksijo in navajanje splošnih trendov in tendenc, smotrov in vrednot v zvezi z umetniškim delovanjem se potemtakem kaže kot popolnoma nepotrebno, celo neustrezno."

Tako težkih vprašanj si ne zastavljam več

Tematski sklopi vaše ptujske razstave - prereza vaše umetnosti - so razpeti od konca osemdesetih let s ciklom Genius loci, ki ga zaznamuje neoekspresionizem in črpa iz avtobiografskosti ter nacionalnega umetnostnega spomina (vaška situla, dialog s Petkovškom ...). V ciklu Tableau Objet smo priče mikroprizorom, sledovom realnosti, zanimivemu dialogu z realizmom. Konec devetdesetih let se vračate k analitičnim problemom slikarstva, h geometričnosti ... Zanimivi so literarni naslovi, reference iz drugih umetnosti. Z relacijo med besedami in podobami se ukvarjate v ciklu Simulaker in simulacija. Nenehno preverjate meje med sliko in objektom?

"Plastenje raznolikih vsebin in pomenov v različnih medijih, verbalnem, vizualnem in taktilnem, različne tehnike, materiali, snovi, miselni obrati, superpozicije in jukstapozicije idej, konfrontacije in še marsikaj drugega so moja orodja. Vodilo pri delu pa beg pred alegoričnostjo, dizajnersko umetnostjo, modnostjo, trendovstvom in utemeljevanjem umetnikovega dela s prilepljanjem zgodb ali konteksta."

Dela zadnjih let so iz nenavadnih materialov iz industrije. Objekti - ste jih preprosto naslovili in sprašujete se, kaj je sploh še lahko slika. Res, kaj še?

"Tako težkih vprašanj si ne zastavljam več. Zgodovina nas je poučila in sodobnost nas uči. Mi samo ustvarjamo in odgovori se rojevajo sproti. Če se omejim na slikarstvo, sem nekoč stremel proti zadnji možni sliki, danes me zanima prva, izvorna."

V mnogih vaši delih je slutiti silhuete Haloz, kjer ste živeli pred več kot pol stoletja, tudi maturirali ste na ptujski gimnaziji. Vaš oče Lojze je bil naivni slikar Haloz. Morda kak zgodnji spomin, malo za okus in barvo. Imajo vas za Ptujčana, čeprav ste že dolga desetletja v Ljubljani. Pet let ste živeli v Berlinu.

"Od tam, kjer smo živeli, se je odpiral širok pogled na Dravsko in Ptujsko polje, ki so ga obrobljali obrisi Pohorja in Slovenskih goric. Ta odprtost je pogojevala nenehno spreminjanje svetlobe in pogosto zelo sublimna doživljanja. Pogosto se je med poljema izrisala bleščeča se površina skrivnostne reke Drave in predstavljal sem si, da teče proti mogočni kotanji prazgodovinskega oceana Tetide. Moj pogled je bil obrnjen proti obzorju na zahodu, a noge so me pogosto ponesle v nasprotno smer proti vzhodu, preko haloških globač in gričev. V torbo sem vrgel nekaj hrane, pisalo, papir in fotoaparat in za nekaj dni izginil. Na povratku z enega takih vandranj me je pred svojo hišico pričakal vaš oče, pesnik in pisatelj France Forstnerič, zaklepetala sva se in ob slovesu mi je rekel: 'Pridi kdaj, ko bosta tukaj Melita in njen fant. Stal bom ob strani in samo poslušal, kako se boste ta mladi pogovarjali.' Žal se to ni zgodilo.

Berlin je posebna zgodba. Izbral sem ga prej zaradi Döblina in Fassbinderja kot zaradi izbruha obsedenosti s slikarstvom umetnikov kroga Neue Wilden. Pritegnila me je predstava o vrenju znotraj zidu, kulturna pluralnost predvsem pa svoboda in radikalnost alternativne scene, ki je zaradi zavesti o popolnoma drugačnem življenju onkraj zidu, delovala še bolj živo. Spomnim se prihoda v neznano, brez vnaprejšnjih priprav, ko sem nekaj prvih dni preživel v ateljeju prijateljevega prijatelja in je bila vodka edina tekočina, s katero sem se lahko umival, pa živahnih debat v družbi gledališčnikov, ko smo v lokalu Wittwe Bolte, kjer je lahko tvoje omizje pilo vso noč, če si lastniku prinesel kaseto ali CD z glasbo, ki je še ni imel v zbirki. Dnevi so bili namenjeni delu v ateljeju in branju, noči pa druženju, spoznavanju in razpravljanju, najpogosteje v lokalih Kreuzberga. Veliko je bilo vsega, tudi samotnih sprehodov po gozdovih in veslanja po Wannsee, do brutalnih spopadov s policijo na Lenné-Dreiecku in bežanja pred njo ob masovnih kreuzberških demonstracijah prvega maja. Ko so nas nekoč razbili in izolirali, nam je uspelo preko dveh zadnjih dvorišč zbežati v enega od ateljejev umetniške hiše Bethanien (Künstlerhaus Bethanien). Skozi okno smo opazovali razvoj dogodkov, ko je prijatelj, angleški umetnik Adam Boome skrajno zgroženo vzkliknil: 'O, f..ck! Ne samo s solzivcem, zdaj so napadli še s česnom.' V trenutku, ko sem se nagnil preko njega, da bi bolje videl, je namreč zavohal mojo česnovo sapo. Za Angleža v tistem času nekaj nezaslišanega.

Česen je že od nekdaj moj spremljevalec in dokaz o tistem delu moje duše, ki se močno navezuje na vse, kar je mediteranskega. Seveda sem se v Berlinu srečeval tudi z umetniki; nekateri med njimi so bili veliki 'gospodje', z Baselitzem, ki sem ga izbral za mentorja v mojstrski delavnici, Hödickejem, Penckom ... in množico običajnih, revnejših kolegov. Dolgo bi lahko pripovedoval o vsem tem, tudi o 'rušenju zidu'. Po Berlinu sem, kakor da bi poskakoval po ristancu, z eno nogo stopil v Ljubljano, sprejel povabilo za izvolitev v naziv docenta, z drugo pa že naprej v New York, novim prigodam naproti, in potem spet vzvratno v Ljubljano. Tako nekako poskakujem še danes."

Živ sem in to se zrcali v mojem delu

Sami ste zapisali o svojem slikarstvu te ključne misli, ki jim ni kaj dodati: "V Kirbiševo precizno pomensko in znakovno plastenje slik in podob se naseli avtorjeva zahteva po radikalnem odmiku od deskriptivnega razgaljanja stvarnosti in še bolj od v sodobnem času aktualnega in modernega angažiranega interpretiranja. Njegovo delo ne potrebuje prevajanja v verbalni jezik ..." Vi res ne potrebujete umetnostne kritike. So vam kdaj očitali, da jim jemljete delo?

"Ne, seveda ne, kajti moje poznavanje področja je mnogo preskromno, da bi lahko pisal kritike in sodbe, pa tudi nobene tovrstne ambicije nimam. Vstopati v ustvarjalni svet drugih, ga analizirati in o njem soditi - ne, tega res ne zmorem. Spet nič ne vem o tem in ošabno bi bilo na kaj takega sploh pomisliti. Res pa je, da sem že kdaj kaj napisal za kakšnega kolega, vendar ne pri nas. Delo vizualnega umetnika je pogosto dolgotrajno, v fazi tehnoloških priprav celo monotono. V tem procesu se razvijejo monologi ali fiktivni dialogi, včasih lucidni, drugič spet blodnjavi, in če sta pri roki svinčnik ali tipkovnica, se kar sami od sebe zapišejo, kasneje morda artikulirajo in na koncu, če tako nanese, preselijo v tiskano obliko. Doslej nisem veliko objavljal. Najbrž zato, ker sem dajal prednost likovnosti. Se pa na zadnji razstavi, tej, ki jo je trenutno mogoče videti v Murski Soboti, med eksponati znajde knjiga takšnih besedil, ki so prihajala na površje vzporedno z nastajanjem del. Večina med njimi razstavljena dela dopolnjuje, nekatera so pa tudi nujna za vzpostavitev pomenskega konteksta."

Razstavo, ki je v Galeriji Murska Sobota na ogled do 23. marca, Predmeti in podobe, kustos dr. Robert Inhof označuje kot "kabinet zbirke osebnih kuriozitet, ki predstavljajo sidrišča umetnikovega spomina". Na razstavi sta tudi nadaljevanje vašega dela Geschichte einer Jugend iz 1984. in cela vrsta tekstov, citatov ... Tudi vaša knjiga nastaja?

"Razstava, ki je trenutno v Murski Soboti, bo za marsikoga nepričakovan nov preskok v polje absolutne ustvarjalne svobode. Nikdar namreč nisem razumel tistih kolegov, ki so si že med študijem postavili za cilj izumiti takšno formalno rešitev, ki bi bila značilna samo zanje in bi jo lahko kasneje celo življenje permutirali. Pri meni je tisto, kar je bolj ali manj konstantno, semiotsko polje, v katerem plavam, pa še to se neprestano spreminja, valovi, vrtinči in dopolnjuje ter omogoča in ponuja različne vstope. Živ sem, in dokler bo tako, se bo vse tisto, kar doživljam, čutim, spoznavam, nujno zrcalilo tudi v mojem delu. Na razstavi so dela, ki se navezujejo na pretekla dela. Eno takih je Geschichte einer Jugend številka 3. Na eno od sten smo z vijaki pritrdili enajst fragmentov svinčene pločevine nepravilnih oblik.

Instalacija seveda omogoča več možnih vstopov, interpretacij in pogledov, a kar stoji za njo, je nadaljevanje moje misli oziroma dela z naslovom Geschichte einer Jugend iz leta 1984. Prvo nadaljevanje te misli je bilo delo z istim naslovom, ki je bilo leta 1996 razstavljeno v Galeriji Anonymus - globus iz svinčene pločevine s premerom 120 centimetrov, na katero je bil pritrjen bronast relief vasi, iz katere izhaja moja družina. Po razstavi sem delo postavil v gaj pred hišo staršev, vendar so ga vandali skotalili v dolino. Bronasti del so ukradli, svinec pa se je zmečkal in razpadel na fragmente. Ti so zdaj razstavljeni kot Geschichte einer Jugend številka 3. To bo denimo eno od poglavij z naslovom Svet v nastajajoči knjigi. Napoveduje se pa že tudi nadaljevanje tega niza, ki ga za zdaj definiram z besedami: Il ne reste rien. Sauf la lumière de la jeunesse sombre dans une tristesse profonde (v prostem prevodu: Nič ni ostalo, razen svetlobe mladosti, pogreznjene v globoki žalosti, op. p.). Na razstavi so še postavitve: Relikviarij, ki razgalja mojo povezavo z Gabrijelom Stupico, Bulbus Oculi s skrivnostnimi predmeti iz moje mladosti, Love Story, z razpiranjem odnosa do MG+MSUM v povezavi s konceptualnim umetnikom Josephom Kosuthom, ki sem ga imel priložnost spoznati v Berlinu ..., vsako delo ima svojo besedno poetsko dopolnitev. Tu so še: Le Rivage, velika prostorska postavitev s čolnom, pri kateri je sodeloval moj sin Lenart, prav tako vizualni umetnik, ki živi v Londonu, pa marmorni Rolling Heads, Soft Paintings, Ich Bilder in še veliko drugega."

Vse to me spravlja v veliko nelagodje

Še nekaj je pomembno v zvezi z vami: predavatelj ste na Naravoslovno-tehniški fakulteti UL, ste predstojnik katedre za oblikovanje. Torej humanizirate znanost?

"Sem prodekan za umetnost in do lanskega oktobra sem bil predstojnik katedre, ki na fakulteti, kjer prevladuje tehniška 'inženirska' pamet, na videz deluje kot osamljen otok, vendar nam je uspelo vzpostaviti odlične povezave z drugimi oddelki; gojimo prepoznaven študij in smo aktivni tako v okviru univerze kot v javnem prostoru. Moje delovno področje je seveda še ožje in še bolj posebno kot oblikovanje, zato sem vedno vesel, če lahko moje delo in razmišljanje pri kolegih, še bolj pa pri študentih, naleti na pozitiven odziv in sproži ustvarjalne pobude. Dizajn in umetnost namreč stojita na nasprotnih polih, imata pa seveda nekaj skupnih točk."

Dobiti osrednjo državno nagrado v teh distopičnih, razklanih časih, ko vlada na relaciji ministrstvo za kulturo-kulturniki malodane vojno stanje, ko na spletiščih pišejo o "sakralizaciji Prešernovih nagrad" ... najbrž ni prav lepo in lahko biti nagrajenec. Kako vse to doživljate?

"Spletna omrežja sem ukinil. Za to preprosto nimam časa niti volje, še najmanj pa potrebe, da bi objavljal kaj o sebi, zato ne vem, kaj se na njih koti in kotali. Nagrade so bile zame vedno španska vas. Nobenega odnosa nisem imel do njih, tudi do Prešernove ne. Tako bo tudi naprej. Vendar me zdaj, ko sem vpleten, vse to, kar sem prisiljen opaziti, spravlja v veliko nelagodje (Das Unbehagen (in) der Kultur - Sigmund Freud). Bi rekel, da državne nagrade pričakujejo tisti, ki garajo zanje, trenirajo in tekmujejo. Nekoč, ko sem bil star kakih sedem let, sem se na naši, sveže asfaltirani ulici spopadel z vrstniki v dirki s skiroji in zmagal. Takrat sem dobil prvo in mislim, da doslej edino nagrado - tri centimetre zobne paste z okusom po gozdnih jagodah, stisnjene iz tube naravnost v usta. Novico o nominaciji za nagrado Prešernovega sklada sem sprejel, novica o tem, da sem prejemnik, mi pa, priznam, odvzema mir. Predvsem zaradi današnje izrazite nenaklonjenosti tistih, ki nagrade podeljujejo, do razsodne in svobodne misli razumnikov, ustvarjalcev in umetnikov."