(INTERVJU) Erwin Köstler: Knjige ne prevedem, ker je slovenska, ampak ker je dobra

V recenziji vašega prevoda Menueta za kitaro Vitomila Zupana v Neue Zürcher Zeitungu je Jörg Plath med drugim zapisal: "Menuet Vitomila Zupana je obsežen, sodobni vojni in razvojni roman, ki nas spomni na Célina, Sveva in Joycea. Da je ta avtor pri nas še vedno neznan, tudi po letu 2013, ko je izšel nemški prevod romana Potovanje na konec pomladi, je popolnoma nerazumljivo, nepoznavanje pa je mogoče pojasniti samo z majhnostjo države, v kateri se je rodil." Je ta "majhnost države, v kateri se je rodil" naša nepremagljiva usoda? Lahko postane slovenski avtor v nemškem govornem prostoru velik avtor?

"Nekaj podobnega je ugotovil tudi Karl Markus Gauss, ki je zapisal v smislu, da bi Zupan že zdavnaj veljal kot eden evropskih veleavtorjev 20. stoletja, če bi mu usoda naklonila drug rojstni kraj. Jaz odkrito rečeno ne maram takih izjav, ki nam govorijo o čejih in o nepravičnosti dejstva, da so velike nacije skozi zgodovino prezirale Slovence in jih imele za nezgodovinski, nepomemben narod. Prav dejstvo, da avtor, kot je Zupan, še danes utegne razburjati bralce, in to v prevodih, je znamenje, da ni nujno tako. Seveda je nekaj na tem, da majhen trg, kot ga na primer predstavlja slovenski, ravno ne pospešuje prodiranja posameznega avtorja oziroma avtorice na svetovni ravni. Ne gre pa pozabiti, da so pogoji za mednarodno uveljavitev neke knjige prav tako trdi za avtorje, ki pišejo v tako imenovanih velikih jezikih, saj samo dejstvo, da človek piše na primer v nemščini, še ne pomeni, da so njegove možnosti za prodor na svetovnem trgu načelno večje od kakega Slovenca. Vsi vemo, da se na lestvicah uspešnic nikoli ne odraža pravična podoba kvalitetne pisave, temveč moč tistih dejavnikov v literarnem življenju, ki na podlagi konkretnih, največkrat tudi ekonomskih interesov usmerjajo pozornost javnosti in trga. Ampak praksa kaže, da niti bližina 'centrov', recimo do velikih, mednarodno pomembnih založb, ne jamči uspeha – hipna pozornost se lahko in ponavadi tudi se v hipu konča. Sicer vidimo, da so vedno spet uspeli tudi slovenski avtorji, spominjam le na svetovni uspeh Šalamuna v 60-ih in 70-ih letih ali na veliko mednarodno priznanje, ki ga danes uživa Drago Jančar. Trajni mednarodni uspeh Maje Haderlap, ki seveda zanima tudi Slovence, je po navadnih merilih nemškega knjižnega trga prav nezaslišan in vse prej kot vsakdanji! Torej: seveda lahko postane slovenski avtor velik tudi v nemškem govornem prostoru. Ampak literatura ni nobena tekma. Je del memorije, spomina človeštva, in odločilno je, da obstajajo kanali za njeno kvalitetno, širše in trajno posredovanje. Samo na širši podlagi bo zaznavna slovenska literatura kot taka, ne pa preko posameznih vrhov."

Kako pomembna je pri tem založba? Zdi se, da se je velik premik začel dogajati že s tem, da slovenski avtorji ne izhajajo več samo pri slovenskih založbah v Avstriji. Maja Haderlap Angela pozabe namerno ni izdala pri Dravi ali Wieserju …, pa tudi vi iščete za svoje prevode druge založbe, ne?

"Nepravilna je predstava, da bi prevodi slovenskih knjig do nedavnega izhajali le pri dvojezičnih založbah na Koroškem, čeprav so le-te do pred kakimi desetimi leti dejansko priskrbovale skoraj polovico vseh prevodov - polovica pa je vendar izhajala drugod v Nemčiji ali Avstriji. Popolnoma narobe je zato predstava, da bi delovanje dvojezičnih založb celo škodovalo posredovanju slovenske literature v nemški prostor. Spominjam se nekega članka v Delu (in sicer iz leta 2007), v katerem je bila navedena malo čudna trditev Aleša Štegra, da bi dvojezične založbe na Koroškem delovale kot neke vrste tamponska cona med slovenskimi avtorji in velikimi založbami v Nemčiji in tako ovirale prodor na nemški trg! Ne bi tega omenil, če ne bi podobne predstave še danes strašile po javnosti, pa čeprav stokrat prevračajo dejstva – da naj bi bili prav oni krivi za pomanjkljivosti v uveljavitvi slovenske literature, čeprav so svojčas še največ delali za njeno posredovanje! Ampak dejstvo je, da se je spekter založb, ki imajo zdaj v programih tudi slovenske knjige v prevodih, medtem bistveno razširil in da se je s tem znatno pospešila tudi raznovrstnost posredovanja, tako glede števila in heterogenosti prevedenih avtorjev in avtoric kot tudi glede žanrov in medijev (npr. stripov, ki jih prej v prevodih ni bilo). Za to razširitev obzorja se je v prvi vrsti treba zahvaliti Renati Zamida, ki si je kot direktorica Javne agencije za knjigo kar zgledno prizadevala za mreženje slovenske literarne scene z mednarodno in tako omogočila množico plodnih in trajnih kontaktov, brez katerih cela vrsta knjig ne bi nastala, konec koncev tudi Zupan ne, ki je zdaj doživel že drugo naklado."

Nisem hotela reči, da slovenske založbe na Koroškem ne bi dobro delale. Vi ste pri Dravi začeli snovati Slovensko knjižnico, Slowenische Bibliothek, ki je želela ponujati slovensko klasiko. Pa tudi kakšnega od sodobnih avtorjev v vašem prevodu, Frančiča ali Preglja, ste izdali pri tej založbi. Kakšen je bil odziv in zakaj se je pri večjem projektu ustavilo?

"V glavnem prevajam sodobne avtorje, ne samo Franja Frančiča in Sebastijana Preglja, omenil bi vsaj še Andreja Skubica, Bredo Smolnikar in Mojco Kumerdej, in seveda stripe, da omenim le Meksikanarje (Die Mexikaner) Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca (pet zvezkov) ali strip o Almi Karlin Marijana Pušavca in Jakoba Klemenčiča. Projekt Slovenske knjižnice sem prvič predlagal konec leta 2010, ko me je povabil Drago Jančar na okroglo mizo Slovenske matice o posredovanju slovenske literature. Odzivi so bili tako nadebudni, da sem projekt že par tednov pozneje predstavil tedanjemu direktorju Javne agencije za knjigo Slavku Preglu. On je projekt potem tudi podpiral, stroške za strokovne spremne besede za posamezne zvezke pa je prevzela SAZU. Tako da je bil to kar zgledno zastavljen projekt. Žal smo izdali le prvih pet od načrtovanih 30 knjig, drugega paketa nam namreč že niso več financirali, čemur so seveda botrovale spremenjene politične razmere v Sloveniji po volitvah leta 2011. Ampak tudi od udeleženih založb Drava, Mohorjeva, Wieser v končni fazi ni prišel noben konkreten signal, da hočejo nadaljevati sodelovanje, mene so pa s tem kar pustile na cedilu. Tako da je ta projekt po nekaterih mojih poskusih, da ga spet oživim, enostavno zamrl. Škoda."

Še bolj kot relevantna založba je za sprejem pomembna kakovost prevoda. Zdaj imamo že kar nekaj vrhunskih prevajalcev. Kot ste se vi pridružili starejšemu Klausu Detlefu Olofu, so zdaj za vami že mlajši, Daniela Kocmut … Kakovost vseh vaših prevodov je na tako profesionalni ravni, da za morebitno nesprejemanje nikakor ne moremo kriviti prevajalcev. Pa prej, so bili krivi tudi prevodi?

"Treba je upoštevati, da se je sistematično prevajanje slovenske literature v nemščino začelo šele po letu 1980 (pri založbi Drava) in da je bilo treba to celotno področje šele profesionalizirati. Tako da bi rekel, da standardov, ki so veljali leta 1980, ni mogoče primerjati s standardi, ki veljajo danes – ko je veliko več prevajalcev in več izkušnje. To je bil proces, ki je pač terjal svoj čas. In treba je upoštevati tudi to: zaradi omejenosti trga za slovensko literaturo je razmeroma malo prevajalcev in prevajalk, ki zmorejo velik del ali celo večino svojega časa posvetiti prevajanju. Dejansko sem jaz eden redkih, ki jim je prevajanje glavni poklic, in zagotavljam vam, da je vedno bilo treba investirati veliko dela in časa, da se izide z denarjem, saj so današnji honorarji za literarni prevod v bistvu enaki kot pred dvajsetimi leti. V zameno pa sem imel veliko časa za nabiranje izkušenj in za tehtanje svojih pristopov k prevajanju."

Gotovo pa obstajajo tudi drugi razlogi, zakaj se neka knjiga ali avtor v nekem okolju "primeta", ne mislim samo majhnosti ali velikosti kulture, ampak druge kulturološke posebnosti. Ali pa mislite, da je tako, da dobra literatura v vseh okoljih najde dobre bralce?

"Glede vrednosti, ki jo lahko zahteva dobra knjiga, zame ni nobenih 'majhnih' kultur. Kultura v smislu nacionalne monokulture pa je po mojem mnenju sploh preživela kategorija. Sem že večkrat javno ugotovil, da še nobene knjige nisem prevedel, ker je slovenska, temveč da prevajam knjige, ker so dobre. Nikoli pa ni možno predvidevati, ali bo neka knjiga dosegla uspeh ali ne, in tudi samo število recenzij po objavi še ni zanesljiv pokazatelj tega, ali se bo knjiga kupovala in brala. Medkulturne razmere so pač asimetrične, in brez dvoma obstajajo razlike v prestižu, ki so marsikateri izvrstni slovenski knjigi, pa naj bo prevedena še tako dobro, preprečile prodor v nemško javnost. Ampak ne gre pozabiti, da take razlike obstajajo tudi znotraj nacionalnih kultur, v katerih so določeni estetski, miselni, socialni pojavi pač premalo ali dejansko nično reprezentirani, recimo v učnih načrtih, v medijih, v samih strokovnih in jezikovnih navadah. In vendar je treba upoštevati tudi to, če namreč ljudem vedno ponujaš isto, ne bo nobene inovacije in nobenega napredka."

Je po vašem mnenju (sodobno) slovensko literaturo mogoče spraviti na kak skupni imenovalec, jo definira kaj takšnega, česar v drugih literaturah ni ali vsaj ni tako izrazito? Ali pa lahko o takšnih specifikah govorimo samo pri avtorjih, ne pa večjih sklopih?

"Ne vem, takšne kategorizacije se mi upirajo. Če kot založnik posebej opozarjam na kako dejansko ali izmišljeno 'slovenskost' kake knjige, bo ta knjiga verjetno dosegla le tiste, ki se pač vnaprej in v prvi vrsti zanimajo zanjo, ker je slovenska. Meni je to popolnoma nezanimivo. Nekaj drugega pa je, če prevajam dobre slovenske avtorje, morda tudi klasike slovenske literature, in bralcu oziroma nemški javnosti posredujem tudi podatke in splošno znanje o zgodovini, o kulturnih specifikah, o zgodovinskem momentu, v katerem je določena knjiga nastala itd. V praksi to delam na več področjih, kot prevajalec, avtor opomb in spremnih besed, kot strokovnjak, ki dopolnjuje svoje prevajalsko delo z znanstvenim. Mislim, da s tem lahko pospešim tudi upoštevanje slovenskih avtorjev in avtoric v splošnih diskurzih o literaturi. Ne vem, morda bo v literarnih zgodovinah, ko bo govor o protivojni svetovni literaturi, kmalu tudi govor o Slovencu Zupanu, ki je pisal o vojni na čisto svojevrsten, inovativen in neprimerljiv način."

Predstavljam si, kako se "upraviči" Cankarja v avstrijskem prostoru – češ, morate ga poznati, ker je pisal tukaj in o vas –, kako pa ponujate založnikom druge slovenske avtorje? Katere "atraktivne" lastnosti izpostavite?

"Vsi avtorji pišejo tudi 'za nas', sicer jih sploh ne bi bilo treba brati! Atraktiven mora biti tekst, dober mora biti, v sebi mora nositi svet, to je to, ne glede na to, ali imam pred seboj tanko knjižico, ki pripoveduje o na prvi pogled čisto neznatnih stvareh, ali pa špeh, ki se ukvarja z velikimi, večnimi temami sveta."

Pripadnik manjšine je vsak, ki se ukvarja z umetnostjo. Vseeno pa se zdi, da je odločitev, da boš delovno življenje posvetil slovenski, "majhni" literaturi, posebna. Sploh če jo človek sprejeme, potem ko je bil že pred koncem študija na medicinski fakulteti! Je šlo za naključje ali za zavestno gesto?

"Naključje je bilo, saj se mi na začetku še sanjalo ni, da bi zaradi prevajanja kdaj opustil študij medicine. Sicer pa ni bilo nobenega družinskega razloga, zakaj bi se odločil ravno za slovenščino. Kot Gornjeavstrijec in medicinec sem zelo malo vedel o slovenski manjšini na Koroškem, komaj kaj več kot to, da obstaja, torej praktično nič. Na neki stopnji svojega razvoja pa sem se vendar začel zanimati za etnične manjšine v Avstriji in sem se pač hotel, preden postanem zdravnik in bo prepozno, naučiti še en jezik. Tako sem pomolil svoj nos tudi v pouk slovenščine, in verjetno ne bi ostal, če ne bi tam našel gospoda Pavla Zdovca, koroškega Slovenca, ki me je prvi hip zintrigiral za slovenščino in mi je odpiral poglede v skrivnosti jezika, ki mi koristijo še danes. Na nek način, se mi zdi, se s prevajanjem še vedno oddolžujem za tisti pouk, ki me je opogumil, da sem zaznal svoje pravo nagnjenje k literaturi in mu sledil."

Fascinanten se zdi podatek, da vaš prvi prevod ni bil kakšno manj znano, še ne kanonizirano delo, ampak ste začeli kar pri vrhu, pri Cankarju. Pomeni to tudi, da najbolj kanoniziranih avtorjev ni tudi najtežje prevajati?

"Cankar mi je na nek način ležal od vsega začetka. Dejansko ima Cankar tako precizen jezik, da mu ni pretežko slediti. Veliko težje je prevajati človeka, ki ni jasen v mislih. Čeprav seveda s tem nočem sugerirati, da je prevajanje Cankarja lahka stvar."

Na simpoziju ob stoti obletnici Cankarjeve smrti na Univerzi v Mariboru ste sugerirali manj doktrinarno slovenistična branja Cankarja, če sem vas prav razumela?

"Tako je, vedno je treba izhajati iz stališča, kaj nam ta avtor danes lahko še pove. Jaz sem se tega avtorja lotil z druge strani, kot prevajalec, z njegovimi strokovnimi interpreti sem se pa začel ukvarjati šele pozneje, ko sem začel svoje prevode tudi komentirati. In takrat sem videl, da je tu marsikaj narobe, da je Cankarja prav vsak interpretiral po svoji volji in dovolj pogosto tudi proti temu, kar eksplicitno piše v Cankarjevih delih. Predvsem pa mi taka 'znanost' ni mogla utemeljiti, zakaj je Cankarja treba še danes brati – in ne z njim samo prestrašiti učence v šoli."

Najbrž se ne bi smeli čuditi, če Cankarja v Avstriji šele odkrivajo, ko pa se zdi, da je tudi pri nas še vse premalo medkulturnega branja, da je še vedno preveč zasidran pojem nacionalne literature, in da v njem ni mesta za avtorice/avtorje, ki so Slovenci in pišejo v drugih jezikih ali živijo tukaj in pišejo v drugih jezikih …

"No, Cankarja so v bistvu odkrili že prej, najpozneje v 90-ih letih, ko mi je Drava objavila prvi prevod dunajskih črtic, z ozirom na gostovanje Slovenije na frankfurtskem sejmu leta 2023 pa bi ga seveda bilo fino ponovno aktualizirati.

Kar se tiče druge točke, ki ste jo omenili, imate seveda prav, pa čeprav se mi zdi, da se tudi pri vas ta trenutek kar precej dogaja glede medkulturne pisave in medkulturnega branja. Treba je ugotoviti, da učni načrt in nacionalna literarna zgodovina, ki v svojem bistvu še vedno slonita na konstruktu enojezičnih nacionalnih kultur in enojezične nacionalne literature, ne zrcalita dejanskega stanja kulture, ki nasprotno živi od soobstoja in raznolikih križanj kulturnih praks. Normalno stanje vsakršne družbe sta večjezičnost in medkulturnost, ne pa idejni konstrukt neke narodne identitete, ki temelji na eni kulturi in enem jeziku. V tem smislu bo treba delati naprej, da se končno znebimo zastarelih in napačnih konstruktov monolingvalne literarne zgodovine."