(INTERVJU) John McTiernan: Film mora biti darilo gledalcem

Grossmannov festival fantastičnega filma in vina je letos znova privabil odmevnega gosta iz sveta filma. Ta teden v Ormožu in Ljutomeru čas preživlja ameriški režiser John McTiernan, ki se je podpisal pod znamenite akcijske filme, kot so Predator (1987), Umri pokončno (Die Hard, 1988), Lov na Rdeči oktober (The Hunt for Red October, 1990), Zadnja velika pustolovščina (Last Action Hero, 1993) in Umri pokončno brez oklevanja (Die Hard with a Vengeance, 1995). Dvainsedemdesetletni filmski ustvarjalec je sicer sprva želel postati gledališki režiser, tudi njegovi prvi koraki v filmskem svetu niso dajali vtisa, da bo nekoč delal z Arnoldom Schwarzeneggerjem, Bruceom Willisom, Seanom Conneryjem in drugimi.

Njegov prvenec Nomadi (Nomads, 1986) se je bolj zgledoval po evropskem filmu, potem pa je klic slovitega producenta vse spremenil in njegova kariera je vzletela med zvezde. Z režiserjem smo se v poletni idili prleške narave pogovarjali o delu pri legendarnih akcijskih filmih in o njegovem odnosu s filmskimi zvezdniki.

​Truffauta gledal po petkrat na dan

Z današnjega vidika je zanimivo, da ste režisersko pot začeli kot velik oboževalec evropskega filma. Je res, da ste svoje filmsko ustvarjanje v veliki meri izoblikovali na podlagi Truffautove mojstrovine Dan za noč (La nuit américaine, 1973)?

"Na neki način. Veste, pri snemanju filmov si vedno samouk, ne glede na to, na katero filmsko šolo hodiš. Tega, kaj film sploh je, se moraš naučiti sam. Vsi govorijo o tem, kaj film je, ampak nihče tega točno ne definira. To je približno tako, kot da bi imel 60 milijonov slepcev, ki poskušajo opisati slona.

Ko sem na Julliardu študiral teater, sem se hotel naučiti, kaj je film. Da bi prišel do tega, sem si izbral en preprost film. To je bil Dan za noč. Film sem nepretrgoma gledal tri dni, vse od prve jutranje projekcije pa do zadnje, polnočne. Po petkrat v enem dnevu. To pa zato, da sem lahko film gledal onkraj osnovne pripovedi, onkraj trenutkov, ki so mi bili všeč, onkraj vseh običajnih reakcij, ki jih doživiš ob gledanju filma. Celo onkraj dolgčasa. Poskušal sem razumeti, kaj ta stvar je. Po treh dneh se mi je zdelo, da to vem. 

Filmi te tako potopijo vase, da ne veš zares, kaj gledaš. Potopiš se v čustveno izkušnjo gledanja, ampak to ti ne koristi preveč, ko hočeš doumeti, iz česa je film sestavljen. Je film zgolj zaporedje delov, v katerih uživamo? So film ljudje, ki jih radi gledamo? Po teh treh dneh sem se dokopal do spoznanja, da so filmi zaporedje podob, ki morajo biti točno v tem zaporedju. Če jih vidite točno na ta način, bodo te podobe dale vtis neke zgodbe. Tega se zares naučiš šele takrat, ko posnameš svoj film, ko torej posnameš svoje lastno zaporedje približno sto prizorov v določenem vrstnem redu."

In tako so se zgodili Nomadi s Pierceom Brosnanom. Je ta film bil mišljen kot vaš poklon evropski kinematografiji?

"Res so bili posneti za evropskega producenta. V tem filmu je veliko pretencioznega nesmisla."

Ste že takrat želeli biti režiser visokoproračunskih hollywoodskih filmov ali ste imeli željo postati drugačne vrste režiser?

"Ne. Vedno sem hotel delati pri komercialnih hollywoodskih filmih. Vedno."

Arnold Schwarzenegger bi lahko bil predsednik ZDA

In potem je telefonski klic naenkrat spremenil vašo usodo.

"Producent Joel Silver je videl moj film. Pravzaprav mi je ponudil že režijo prejšnjega Schwarzeneggerjevega filma Komandos (Commando, 1985), a takrat sem že britanskemu producentu, ki je financiral Nomade, obljubil, da bom posnel film zanj, zato sem moral zavrniti Silverjevo ponudbo. Naslednji, ki ga je imel na zalogi, je bil Predator (1987)."

Že pri Nomadih ste sicer delali s Pierceom Brosnanom, ki je bil že takrat televizijski zvezdnik. Pa vseeno, ste se že takoj počutili dorasli delu s takšnim zvezdnikom, kakršen je bil v osemdesetih Arnold Schwarzenegger?

"Mislil sem, da sem. V filmskem svetu sem delal že od svojega 19. leta, takrat pa sem jih imel 35. Za sabo sem imel dobro izobrazbo. Menil sem, da če lahko kdorkoli to opravi dobro, potem sem to jaz. Projekt me ni pretirano impresioniral. Ko zdaj gledam nazaj, bi me moral bolj. Bil sem že skorajda pretirano samozavesten.

Po drugi strani pa z Arnoldom res ni bilo težko delati. Zelo dober je v tem, kar počne. Izjemno je pameten. Vedno je bil. Že od začetka je imel neverjetne ambicije, ki so močno presegale to, da bi bil filmski zvezdnik. Če ameriški zakoni ne bi omejevali, da lahko položaja predsednika in senatorja zasedejo samo tisti, ki so rojeni v ZDA, bi Arnold po svojem mandatu guvernerja Kalifornije zagotovo postal senator, morda celo predsednik. Verjetno bi v tem tudi bil zelo dober. Ima čustvene sposobnosti, samozavest, moč in veličino za ta položaj. To pa vključuje tudi to, da se ne obnaša kot idiot do drugih ljudi. Na prizorišču snemanja je bil vedno izjemno prijazen do drugih članov ekipe. Poleg tega je tudi čustveno izredno stabilen. Nikoli ga nisem videl v kakšnih težavah ali v negotovosti. Šele pred dvema letoma, ko je imel operacijo na odprtem srcu, sem ga prvič videl čustveno šibkejšega. Takrat sem ga nekajkrat videl in precej ga je potolklo, da so ga morali odpreti. Gre za ogromno travmo za telo in to zelo vpliva na um. Takrat je veliko časa preživel doma in se je raje ukvarjal s svojimi konji." 

​Predator je eden izmed velikih akcijskih filmov 80-ih, ki si ga je za svojega vzela cela generacija filmskih gledalcev. Ste ta družbeni vpliv vaših filmov kdaj dojeli kot posebno odgovornost?

"Vsekakor imaš moralno dolžnost. Takšni filmi so družbeno zelo pomembni. Pred tem sta se dve generaciji gledalcev vedenja naučili iz filmov Johna Forda. To je bila generacija mojega očeta. Tudi zaradi tega so postali dobri ljudje. Ko sem snemal te filme, sem se zavedal, da imajo ti filmi za množični trg tudi pomembno družbeno vlogo. To je tako kot pri Hipokratovi prisegi. Nikomur ne boš storil žalega. Saj ni treba, da gre za briljanten film, nikakor pa ne sme biti zloben. Vsak film bi moral, kolikor pač lahko, narediti svet malce boljši.

​Schwarzenegger v Predatorju igra lik, ki je zelo časten. To je povsem drugače kot, denimo, v filmih Stevena Seagala, ki ga poganja predvsem ideja, da je lahko nasilen nad drugimi ljudmi. Žene ga izključno testosteron. Večina likov, ki nastopajo v teh filmih, niso ravno takšni, da bi se lahko zgledovali po njih. Nočeš, da bi tvoji otroci postali takšni. Želiš si, da bi postali razumni ljudje, ki lepo delajo z drugimi. Da bi imeli ta kavbojski etos. Da ne bodo začeli pretepa, vseeno pa, če bo kdo začel tolči po njih, se bodo borili. In to ni esenca Stevena Seagala, ki hodi naokrog in je ves čas agresiven in poln samega sebe."

Umri pokončno napisan po zgledu Shakespearja

Zakaj ste po Predatorju oklevali, ali bi prevzeli režijo filma Umri pokončno?

"Scenarij za film Umri pokončno je bil na začetku res zloben. Bil je film o teroristih in zadeva je tu zelo preprosta – nihče ne mara teroristov. Terorizem gledalcem daje negativne občutke glede današnjega sveta. Ne moreš posneti filma o tem, ne da bi se občinstvo pri tem počutilo zagrenjeno. Ljudje hodijo v kino, ker želijo v filmih uživati. Film mora biti neke vrste darilo gledalcem. Joelu Silverju sem zato rekel: 'Reciva, da so zlikovci res teroristi, ampak reciva, da so bivši teroristi, ki jih zdaj zanima samo denar. V Umri pokončno se pod vsem tem terorizmom ne dogaja nič drugega kot navaden rop. Gledalci pa obožujejo roparje. Joela ni preprosto imeti rad, ampak tu je imel pogum, da je privolil v ta koncept. Večina producentov ne premore takšnega poguma. Ko smo začeli snemati, smo tako v rokah imeli samo 30 strani scenarija. Ampak smo vsaj vedeli, v katero smer moramo iti." 

Prvi film Umri pokončno naj bi imel zares neverjeten seznam igralcev, ki so zavrnili glavno vlogo. Robert De Niro, Mel Gibson, Charles Bronson, Richard Gere, Arnold Schwarzenegger, Sylvester Stallone, Clint Eastwood, Harrison Ford. Je to res?

"Jaz nikoli nisem slišal nič o tem. Je pa res, da je bil scenarij napisan za Richarda Gera. On je bil edini, ki nas je zavrnil. Junak filma Umri pokončno je bil sprva mišljen kot zelo uglajen. Kot recimo ​Frank Sinatra v lepem suknjiču v kakšnem starem filmu. Pištole ga niso zanimale. Človek elegance. Naslednji igralec, ki ga je Joel poklical, je bil Bruce Willis. On si je te vloge res želel, ampak Bruce ne nosi elegantnih suknjičev. Preprosto ni ta človek. Zato smo morali lik zgraditi okoli tega, kar Brucea dela zanimivega." 

Zdi se mi, da je eden izmed čarov filma Umri pokončno tudi ta, da je pravzaprav podoben gledališki igri. V njem so aristotelovske enotnosti časa, kraja in dogajanja, tu je Alan Rickman s svojim gledališkim zaledjem, tu je Beethoven in pa nasploh gre bolj za bitko v inteligenci kot pa za fizično nasilje.

"Dobro, da ste to opazili. Zelo malo filmskih kritikov je prebralo Aristotela ali nasploh poznajo ta pravila. Moj načrt je bil od vsega začetka, da bi posnel neke vrste shakespearijansko komedijo. Moj zgled je bil Sen kresne noči. Da bi pred gledalce postavil vrsto različnih ljudi, ki stopajo v medsebojne odnose. Bogataše, pametnjakoviče, neumneže, kjer so vsi skupaj pahnjeni v veliko zmedo. Vse se zgodi v samo eni praznični noči. V izvirnem scenariju je šlo za tri dni. Takrat se nekaj zgodi, svet se obrne na glavo in zaradi tega se zrušijo družbene meje. Princi se začnejo vesti kot osli, osli postanejo princi. Samo za to eno noč. Ko pride jutro, pa se spet vse vrne v normalo. Ljubimca sta spet skupaj, vsi se vrnejo na delo in svet je boljši kot prej."

Umri pokončno kot božični film

Ste že takrat slutili, da bo film postal tak velik fenomen?

"Takrat nisem imel časa razmišljati o tem. Vse skupaj se mi zdi prikupno, pa tudi čudno. O današnjem stanju sveta nam veliko pove dejstvo, da je predmet javne razprave to, ali je Umri pokončno božični film ali ne. V ZDA vsekakor je božični film. Na vsak božič ga predvajajo kot nori."

Je bila ta razprava prisotna že ob izidu filma ali je to bolj sadež današnjega spletnega okolja?

"Gre za precej nedavno stvar. Saj v resnici niti ne gre za pravo razpravo. Vse skupaj je prišlo od ljudi, ki oglašujejo film."

Pa ste ga snemali z zavestjo, da je to božični film?

"Ne! Film je prvotno izšel julija. V scenariju je bil božič samo izgovor, da je glavni lik šel iz New Yorka v Los Angeles, da je lahko videl svoje otroke. Jaz sem to samo izkoristil pri snemanju."

Velika skrivnost Brucea Willisa

Vedno se mi je zdel velik kompliment za vaše delo, da ste z največjimi zvezdniki vaših filmov delali dvakrat. S Schwarzeneggerjem, Willisom, Conneryjem, tudi z Brosnanom. Je to zato, ker so oni želeli spet delati z vami ali obratno?

"Očitno so že. (smeh) Roko na srce ima to veliko opraviti z agenti in vsem tem. Ko imate v rokah dober scenarij, je agentu zelo enostavno prodati še en film, ki ima enako zasedbo. Je pa vsak izmed teh igralcev povsem drugačen. Na začetku nikoli ne veš, pri čem si. Na začetku snemanja filma Umri pokončno je bilo delo z Bruceom prava nočna mora. Jaz na primer vedno vnaprej načrtujem prizore. Ponavadi so te odločitve zelo premišljene, tako da ustrezajo zgodbi. Potem pa je prišel Bruce do mene in mi je rekel: 'Veš, jaz pa mislim, da moj lik ne bi stal tukaj. Mislim, da bi bilo bolje, če bi stal tamle.' In tako je v vodo padla celotna postavitev prizora. Joel ga je nato poklical k sebi in ga vprašal, zakaj to počne, češ, da jaz kot režiser dobro vem, kaj počnem, in da se pravzaprav vsi drugi režiserji zgledujejo po mojem delu. Rekel mu je: 'Moraš mu pustiti, naj dela tisto, kar obvlada.' Izkazalo se je, da je Brucea skrbela svetloba, ki bi padla na njegovo glavo, ker bi razkrila, da počasi že izgublja lase. Zato je hotel stati tam, kjer je bilo temno. O tem sem se moral pogovoriti z njim. Rekel sem mu: 'Glej, mi smo tukaj zato, da ti v filmu izgledaš dobro. To je naše delo. In to obvladamo. Težko boš našel ljudi, ki bi to počeli bolje.' Razložili smo mu, da je tudi v našem interesu, da njegovi lasje izgledajo dobro, in da nikoli ne bi dovolili, da bi bili videti redki. Da nam mora zaupati. Ko je to razumel, je bilo v redu.

Veste, Bruce Willis se nikoli ni počutil dobro v svoji koži. Prišel je od nikoder, zato je vedno mislil, da so drugi boljši od njega. Zelo ga je motilo, da ni imel izobrazbe. Zato tudi nikoli ni naravnost povedal, kar misli. Vedno je povedal kaj drugega in si rabil nekaj časa, da si ugotovil, kaj sploh hoče povedati. 

Ko sva pri filmu Umri pokončno brez oklevanja (1995) sodelovala drugič, se je pojavil drug problem. Danes vsi vemo, za kaj gre, ampak takrat tega nismo mogli vedeti. Ni se mogel naučiti dialogov. Obenem pa tega ni hotel priznati. Zato je namesto tega nenehno govoril, da je prejšnji večer ponočeval in da ni imel časa brati scenarija. Šlo je tudi za stvar ega. Ni nam denimo dovolil, da bi mu pomagali pri učenju. Raje nam je rekel: 'Dajmo raje improvizirati, ker mislim, da bo prizor tako deloval bolje.' Vsakič, ko smo šli na nov prizor, je vztrajal, da ga improviziramo. Jaz sem pustil, da je to postalo gonilo snemanja. Ko smo snemali nove prizore, sem od studia zahteval, da so zjutraj kamere izključene, ker se morava z Bruceom naučiti dialoge, in da bomo snemali po kosilu. Jaz sem mu potem med snemanjem prišepetoval cel prizor, en stavek za drugim. Pred drugimi se je pretvarjal, da gre za improvizacijo. 'Te dialoge sva si pravkar izmislila!' je rekel. V resnici je šlo za različico istih dialogov, ki so že bili v scenariju. 

To je tudi razlog, zakaj je Bruce v Umri pokončno brez oklevanja tako pogosto v kadru sam in ne z drugimi igralci. To je bilo samo zato, ker nikoli nisi mogel vedeti, kaj bo rekel. Ostalim sem rekel, da bomo kamero usmerili vanj in bomo kasneje izbrali tisti posnetek, ki najbolje deluje. Takrat nisem imel pojma, za kaj gre. Mislil sem, da je res ponočeval ali da ni bil z glavo pri stvari, ker je pač to počel za denar. Ampak v resnici se ni mogel naučiti svojih dialogov. In to skrivnost je vse do nedavnega nosil v sebi."

Danes so filmi last Wall Streeta

Zdaj živimo v povsem drugačni krajini komercialnega žanrskega filma. Nadvlado so prevzeli superjunaški filmi, digitalno ustvarjene podobe in nenehno nizanje nadaljevanj. Je po vašem mnenju v tem okolju tudi vloga režiserja manj pomembna?

"Seveda. Nad temi filmi bdijo nadzorniki, ne filmski ustvarjalci. To so ljudje, ki bi za dobiček naredili vse. Za primerjavo: filma Lov na Rdeči oktober (1990) in Afera Thomasa Crowna (1999) sem snemal pod Frankom Mancusom, ki je prvih 15 let kariere delal kot direktor gledališča. Do potankosti je razumel naravo odnosa, v katerega stopamo z gledalci. Danes pa nad filmi bdijo ti finančniki. To se je začelo dogajati v 90-ih letih, ko so filmi začeli postajati dobrine v lasti Wall Streeta. Čustveno in politično je zelo malo razlike med bombažno plantažo v Mississippiju leta 1852 in katerim koli drugim poslom danes. Gre za to, da lastniki pošljejo nadzornika, da bdi nad maksimizacijo dobička. To je breme, ki ga imajo ZDA nad sabo, še posebno na jugu države." 

Se je pri vas to začelo z Zadnjo veliko pustolovščino?

"Ne, tisto je bilo še v redu. Samo oglaševalci filma so bili res neumni, ker so vztrajali na tem, da je absolutno moral iziti teden po Jurskem parku. Poleg tega so ga ves čas promovirali kot akcijski film, jaz pa sem jim vedno znova govoril: 'Ali se zavedate, da je scenarij, ki mi ga ponujate, v resnici Pepelka?' Zgodba, kjer je Pepelka fantek, akcijski junak pa je Dobra vila. Iz komercialnih razlogov so nam že na začetku rekli, da bi film radi dali v kino osem mesecev in pol po tem, ko ga bomo začeli delati. Danes to ne bi bilo tako težko, ker so računalniki pospešili celoten proces dela. V tistem času pa si bil s takšnim rokom kot kamikaze. Jaz denimo ne snemam veliko rezervnih posnetkov. Snemam samo delčke, ki bodo končali v filmu. Kar pride iz kamere, gre v film. Posnamem samo kote, ki me zanimajo. Zaradi kratkega roka ni bilo časa, da bi montirali film. Kar ste videli v kinu, je bilo tisto – in to do skoraj ponižujočih razsežnosti –, kar sem posnel med snemanjem. Pri vsakem posnetku so odrezali glavo in rep in ga zlepili skupaj. Film bi moral biti deset minut krajši. Na enih mestih ima pravi smisel za humor, na drugih pa je preprosto predolg in premalo igriv. Ni bilo časa, da bi ga zmontirali na pravi način, da bi to delovalo. A tega časa nismo imeli. Studijski šefi so imeli svoj ego. Niso se ozirali na to, da je film šel v kine takoj po Jurskem parku. Lahko bi počakali par tednov. Film bi vsekakor bil veliko boljši." 

Čeprav ste sami posneli nekaj ogromnih uspešnic, z izjemo filma Umri pokončno niste sprejeli režije nadaljevanj lastnih filmov. Očitno vam ta ideja ni blizu.

"Imam starega prijatelja z Dunaja, ki se je v mladosti šolal za jahača stare dunajske šole. On mi je bistvo preskakovanja ovir s konji razložil s stavkom: 'Svoje srce moraš vreči čez oviro in konj ti bo sledil.' Pri ustvarjanju filmov je približno enako. Srce moraš vreči čez oviro, in če imaš srečo, ti bodo ostali sledili. Če pa imaš ljudi, ki ne vedo ničesar o tem poklicu, se boš zaletel v oviro. Dolga leta so mi ponujali scenarije za filme, povsem enake tistim, ki sem jih že posnel. Studijski menedžerji od tebe zahtevajo, da še enkrat posnameš isto, ker je to prvič prineslo denar in oni hočejo še več denarja. Ampak ne razumejo pa, da če še enkrat posnameš isto, v tem ni več občutka odkrivanja nečesa novega. Če tega ni, ne vržeš več svojega srca čez oviro. Nisi v istem čustvenem stanju kot prvič. Zato iz teh filmov žari neka preračunljivost. Vidi se, da manipulirajo z občinstvom zaradi profita. Gledalci to začutijo. Zdi se jim, da jih ne spoštuješ, da nekaj počneš samo zato, da bi od njih vzel denar. Bistvo dobrega filma je, da je z njim tudi režiser na poti odkrivanja nečesa novega. Da je film prototip. Da poje pesem, ki je ne poznaš. Pri Kubricku je vedno bilo tako. Ne glede na to, kako nam je bila všeč Odiseja v vesolju ali Peklenska pomaranča, se ni nikoli oziral nazaj in podobnega filma posnel še enkrat. Njegovi filmi so bili raziskave. Pomemben učinek teh filmov je bil prav ta občutek odkritja, da režiser odkriva novo stvar. In občinstvo gre z njim na to potovanje. Stanley Kubrick je to počel vse do konca svoje kariere. Njegovi filmi so bili izumi. Tudi če ti njegovi pozni filmi niso bili všeč, so vedno imeli to odkritost. Vedno so spoštovali občinstvo. Vedno so nam rekli, da bodo poskušali biti odkriti in da ne bodo manipulirali z nami. Tega nikoli nisi čutil pri njem, pa naj so ti bili všeč ali ne. Zato tudi sam nisem delal rimejkov lastnih filmov. Res, da sem posnel eno nadaljevanje filma Umri pokončno, ampak sem iz tega posnel zelo drugačen film."