(INTERVJU) Klemen Dvornik in Matevž Luzar: Tarasov svet se veča in postaja kompleksnejši

Na slovenski sceni se redko zgodi, da kakšen film ali serija dobi nadaljevanje zaradi ogromne popularnosti. Mini serija Jezero (2019) je bila ena takšnih in zato bomo v prihajajočih tednih deležni kar dvojne doze kriminalk, posnetih po romanih Tadeja Goloba. Že jutri na zaslone prihaja tridelna serija Leninov park, nato pa ji bo sledila še ravno tako tridelna Dolina rož, ki služita kot druga in tretja sezona serije. Klemen Dvornik in Matevž Luzar sta si tokrat pravično razdelila režiserske naloge, saj je vsakemu pripadla po ena zgodba. Obe sta od minulega poletja nastajali v izredno strnjenem času – žal pa tudi tistem epidemičnem, zaradi česar seriji tokrat ne bosta deležni slavnostnih premier v kinu. „Tudi sama bova zato primorana sedeti doma in serijo gledati preko elektronskih naprav,“ nam pove Klemen Dvornik, ki je skupaj s sorežiserjem Matevžem Luzarjem z nami delil občutke pred jutrišnjim začetkom predvajanja serije na nacionalni televiziji.

Kako se režiser počuti tik pred premiero tako težko pričakovane serije?

Klemen Dvornik: "To je tako kot takrat, ko otrok odraste in ga pustiš v svet, da gre študirat v drugo mesto ali drugo državo. Vse, kar smo lahko naredili pri njegovi vzgoji, je narejeno. A zdaj bo živel po svoje, z drugimi ljudmi. V sebi imaš pričakovanje, a se hkrati sprašuješ, če si vse storil prav. Za naš primer lahko rečem, da smo naredili, kolikor se je dalo, in še več."

Ali sta velik uspeh serije Jezero občutila kot breme ali je bolj šlo za nek optimistični zanos, ki se je prelil v ustvarjanje nadaljevanja?

Matevž Luzar: "Eno in drugo. Pri Jezeru smo orali neko ledino v smislu, da smo poskušali narediti drugačno serijo, ki bo narejena bolj po evropskih standardih. Na nek način smo to tudi dosegli. Zaradi tega nam je bilo tako pri pisanju kot pri snemanju Leninovega parka in Doline rož na nek način lažje, saj smo to pot že prehodili. Po drugi strani pa je prisotna tudi neka odgovornost, ki jo nosimo vsi, ki smo pri seriji sodelovali. Je lažje, a je tudi breme."

Klemen Dvornik: "Breme je zato, ker je televizijskih serij pri nas tako malo. Gre za odgovornost, da upravičiš zaupanje do urednikov, do nacionalne televizije, ker so nam zaupali, da bomo serijo naredili na najvišjem možnem nivoju. Po drugi strani pa gre za neko pričakovanje in naboj, ki ga imamo ustvarjalci in je podoben tistemu pri športnikih. Kot športnik hočeš imeti tekme, hočeš igrati, nastopati, dosegati rezultate. In širše kot je to polje, kjer se to lahko razvija, bolje bo za vse. Z drugo in tretjo sezono naše serije se odpira prostor za tak tip nadaljevanke."

Matevž Luzar: "S Klemnom sva se veliko pogovarjala o tem, kako pomembno bi bilo, da bi se v Sloveniji snemalo več televizijskih serij. Vsaka serija, ki jo posnamejo, predstavlja korak naprej in vsi mi ustvarjalci si z gledalci želimo, da bi bil vsak tak korak stopnička višje. Da gremo gor in ne dol. Od tod izhaja razmislek o odgovornosti."

Za nadaljevanja velja, da naj bi bila večja, ambicioznejša, dražja, razkošnejša. V kolikšni meri to velja za Leninov park in Dolino rož?

Klemen Dvornik: "Dražji nista, sta pa bolj razkošni. Z Matevžem sva posnela vsak svoj kos serije, kar pomeni, da sva imela tudi vsak svojo igralsko zasedbo. To s sabo prinese večje produkcijsko breme, ki je zelo drugačno kot pri Jezeru. Kar nekaj likov ne prehaja iz ene sezone v drugo, ker nastopajo samo v eni. Več je tudi igralcev, ki imajo vidnejše, govoreče vloge. Tudi nabor lokacij je večji. Pri Jezeru sva lahko prizore snemala na istih lokacijah. V tem smislu sta druga in tretja sezona bogatejši in večji."

Matevž Luzar: "Pa tudi kompleksnejši. Velja za celoten projekt. Obe seriji smo delali istočasno, kar je težje posneti, ko imaš še vedno podoben proračun, kot smo ga imeli pri Jezeru. Zdi pa se mi tudi, da smo šli dlje tako v scenarističnem kot režijskem pristopu. Liki se zdaj dejansko razvijejo. Tisto, kar se zgodi v odnosih med njimi, dejansko vpliva na nadaljnje dogajanje. Odnosi med liki se od Jezera do Doline rož zelo razvijejo in nadgradijo."

Klemen Dvornik: "V drugi in tretji sezoni se dejansko odpre prostor, da spoznamo tudi Tarasovo ekipo in da tudi ti liki dobijo svoje zgodbe, svoje odnose, svoje predzgodbe. Tarasov svet se veča in postaja kompleksnejši."

Matevž Luzar: "Vedeti moramo, da je bilo Jezero vendarle pripovedovano iz vidika Tarasa, ostali liki niso imeli toliko prostora. Zdaj ga imajo. To velja tako za Tino, Tarasa, Brajca kot za Osterca."

Predstavljam si, da mora biti pri takšnem projektu, ki ga ločeno snemata dva režiserja, veliko poudarka na enotni vizualni in pripovedni identiteti serije. Kaj je tu prevladalo – težnja po enotnosti ali vajina svoboda, da sta ustvarila vsak svoj avtorski izdelek?

Matevž Luzar: "Leninov park in Dolina rož sta vizualno različni seriji, ker gre za dve različni zgodbi, za dva različna tipa kriminalke. Če smo šli pri Leninovem parku bolj v urbano, akcijsko kriminalko, je v Dolini rož več elementov neo-noirja. Več je poudarkov na likih, ki vstopajo v Tarasov prostor. Ko boste pogledali vse tri serije, boste videli, da ima vsaka svojo vizualno identiteto, ki vsaka po svoje ustreza posamezni zgodbi."

Klemen Dvornik: "Z Matevžem sva se dogovorila, da mora vizualni jezik ustrezati dramski strukturi scenarija. Če je imelo Jezero identiteto alpskega noirja, ki jo je določala snežna pokrajina Bohinjskega kota in Bohinjskega jezera, gre v Leninovem parku za pripoved, ki se odvija poleti v Ljubljani. Če imata Jezero in Leninov park linearno strukturo pripovedi, je ta v Dolini rož povsem drugačna. Gre za povsem drugo strukturo scenarija. Predvsem pa je vseskozi dominanten vizualni jezik, v katerem ni vse v izrečenih besedah, temveč tudi v dejanjih in pogledih. V tem smislu ima vsaka serija svojo identiteto."

Matevž Luzar: "V Dolini rož je že v sami knjigi več skakanja v času. Več je tudi drugih likov, ki vstopajo v zgodbo. Konec koncev se Taras tu znajde v neki povsem drugi konstelaciji, kot smo ga videli do tedaj."

V napovedi beremo, da bosta tokratni seriji načenjali teme brezdomstva, neonacizma in tajkunstva. Kako pomembna je po vajinem mnenju odgovornost žanrskih filmov in serij, da posegajo v konkretne probleme v današnji družbi?

Matevž Luzar: "Mislim, da je dober žanr vedno vseboval neko družbeno kritičnost, da je bil vpet v družbo, v svoje okolje ter da je tudi izkoriščal te elemente za svojo pripoved. Sam uspeh Tadejevih romanov se je zgodil tudi zato, ker so te zgodbe postavljene v Slovenijo. To so slovenske kriminalke. Imajo elemente, ki jih bralci prepoznajo. Dogajajo se v Ljubljani, v Bohinju in drugje, kar je velik plus. V Leninovem parku in Dolini rož smo zgolj izkoristili to, kar nam je ponujal roman. Morda smo nekatere elemente, ki so bili v knjigi zgolj nakazani, nekoliko bolj poudarili. V tem smislu je serija morda celo bolj aktualna, ker govori o dogajanju tukaj in zdaj, ter o tem, kaj se je dogajalo v zadnjih 30 letih."

Mini serijo Jezero je spremljala tudi nekoliko nepričakovana razprava o kakovosti zvoka. Medtem ko smo predstavniki filmske stroke večinoma hvalili naturalizem serije, ki je podoben tistemu v HBO-jevih kriminalnih serijah, pa je vidik nerazumljivosti govora marsikoga motil. Kako sta vidva doživela te očitke in ali sta zaradi tega zvočnemu vidiku druge in tretje serije namenila več pozornosti?

Matevž Luzar: "Obstaja več razlogov, zakaj je ob Jezeru potekala ta debata. Naturalizem, ki sva ga s Klemnom tam ubrala, je bil prava odločitev. Način, kako liki govorijo, je del igre in pristopa. Taras Birsa ni artikuliran kriminalist, temveč je bolj avtistično nastrojen. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da smo se ravno zato, ker imamo v zadnjih 30 letih tako malo slovenskega igranega programa, na nek način odvadili gledati tovrstne serije. Večinoma gledamo tuje serije, in to s podnapisi. Te serije gledamo na drugačen način. Pri gledanju slovenske serije, predvsem kadar je oblikovanje zvoka narejeno na bolj filmski način, je potrebno več pozornosti kot sicer. V vsakem primeru mislim, da smo v Leninovem parku in Dolini rož v tem smislu naredili korak naprej. Ko enkrat s sodelavci prehodiš neko pot in greš nato še enkrat po njej, imaš za sabo dragocene izkušnje. Napreduješ. Tudi v tehničnem smislu. Te debate sploh ne bi bilo, če bi vsako leto gledali 10 ali 15 slovenskih dramskih serij in bi slovenski gledalci imeli priložnost, da jih gledajo več kot zgolj 6 vikendov na leto. Zakaj ne bi slovenske serije gledali v udarnem terminu vsako nedeljo zvečer? Mislim, da bi si slovenski gledalci to zaslužili."

Klemen Dvornik: "Ko so nedavno znova predvajali vseh šest delov serije Jezero, se ob novem gledanju nihče ni več pritoževal nad zvokom. To mi daje vtis, da je bila debata v začetku umetno proizvedena oziroma da je nastala v neki kakofoniji družbenih omrežij. Bila je prenapihnjena, in to popolnoma po nepotrebnem. Midva z Matevžem sva serijo gledala v kinu na Liffu in v Sarajevu, kjer zaradi zelo dobrih zvočnih pogojev nihče iz slovenskega občinstva ni imel težav s tem. Se pa strinjam, da gledalci pri nas z izjemno specializiranega cinefilskega občinstva niso vzgojeni za gledanje produkcij s kompleksnejšim zvočnim oblikovanjem. Gledalci danes s tem, ko berejo podnapise, filme in serije gledajo preveč pasivno. Razne ameriške in druge svetovne serije se pogosto celo vrtijo kar v ozadju in jih ljudje sploh ne spremljajo kot angažirani gledalci. Včasih potrebujemo čas, da se navadimo na tak tip gledanja. V tem se kaže neka erozija cinefilstva v slovenski publiki v zadnjih 30 letih, ki je tudi posledica zmanjševanja sredstev in sistemske neurejenosti na področju avdiovizualne industrije."

V dobi družbenih omrežij se uspeh neke serije ali filma meri tudi s tem, koliko všečkov, objav in memov proizvede. Serija Jezero je pri nas postala svojevrsten popkulturni fenomen ravno s tem, ko je proizvedla tak učinek v spletnem okolju. Ali je tovrsten uspeh dandanes celo bolj pomemben od golih številk gledanosti?

Matevž Luzar: "Mislim, da eno ne gre brez drugega. Če gledalci serijo gledajo, bo imela tudi nek odziv. Po zaslugi družbenih omrežij je komunikacija med gledalci in ustvarjalci bolj neposredna. Mislim, da je to dobro. Ker je bilo Jezero zelo gledano, je imel tudi vsak neko mnenje o njem in s tem se je ustvarjala debata. To je tako kot pri ameriškem konceptu 'water cooler' momenta – če se naslednji dan po gledanju serije sodelavci v službi pogovarjajo o njej ali se na družbenih omrežjih razvije neka debata in nastanejo parodije in memi, je to dokaz, da je seriji uspelo in da je vstopila v širšo pop kulturo, kar je lahko svojevrsten uspeh."

Klemen Dvornik: "Pri Jezeru ni šlo zgolj za pop kulturni fenomen. Tudi v akademski in strokovni javnosti se je razvila precej široka debata o njem. Pojavil se je celo koncept „alpskega noirja“. Mogoče bi tu parafraziral Davida Simona, scenarista nadaljevanke Skrivna naveza (The Wire, 2002–2008), ki je izjavil, da že 20 let ne razume, zakaj ga HBO še vedno prenaša, če njegove nadaljevanke niso gledane. Odgovorili so mu, da je to, da nek akademik ustvarja razpravo o njih ter da se nekje na družbenih omrežjih kregajo o likih in o zgodbi, prav tako del tega, kar hiša, kot je HBO, potrebuje. Ni nujno, da ima serija ogromno gledalcev. Včasih je pomemben vtis, ki ga serija pusti v družbi in v kulturnem prostoru."

Ali obstaja v Sloveniji potencial, da bi se televizija razvila v prostor, kjer konsistentno nastajajo kakovostne serije in filmi, kakor je to primer marsikje v tujini?

Matevž Luzar: "To vprašanje ima dva vidika. Eden je naš, ustvarjalni pogled. Zelo veliko razmišljamo o tem. Obstaja velika želja, da bi se snemalo kakovostne, nišne serije. Ne samo žanrske, tudi dramske. Vendar pa na drugi strani obstaja tudi pogled odločevalcev, ki morajo začrtati neko vizijo in odmeriti dovolj sredstev, da lahko tovrstne serije nastajajo. Kar malo absurdno je bilo, ko sva bila s Klemnom na festivalu v Sarajevu nominirana za najboljšo serijo na področju bivše skupne države. V tej konkurenci je namreč bilo 110 serij iz regije, od tega 60 % iz Srbije. Iz Slovenije je bila samo ena. To dobro pokaže, kakšno je razmišljanje v eni in kakšno v drugi državi. Posledica tega je, da se v Srbiji dela več tovrstnih kompleksnejših serij. To je stvar vizije odločevalcev."

Klemen Dvornik: "Obstajati mora politična volja. V Srbiji, ki generira veliko produkcije, je šlo za politično odločitev, da se vpelje investicijska obveznost Telekoma in kabelskih operaterjev, da morajo vlagati v domačo produkcijo. V Sloveniji smo imeli v letu 2021 priložnost, da bi skozi evropsko direktivo, ki je to nalagala državam, to udejanjili tudi pri nas. V evropskem prostoru so prepoznali, da je investicija v avdiovizualni sektor dobra za vse udeležence ter da je to pomembno. So države, ki to razumejo – Srbija, Francija, Nemčija, Španija. Slovenija pa je lani postala edina država v Evropski uniji, ki teh obveznosti ni implementirala. Zamujamo priložnosti, ki nam jih daje Evropa in jih drugi izkoriščajo. In ki so nenazadnje tudi logične."