(INTERVJU) Krisztina Tóth: Moji rojaki še vedno kupujejo pesniške zbirke

Na kupe njenih intervjujev je na spletu za madžarske medije. Je svetovljanka, odlično govori angleško in francosko. Dve leti je preživela v Parizu, prvo leto v revščini kot au pair, drugo kot štipendistka Tempusa. Ne preživlja se s pisanjem in prevajanjem, ampak z izdelovanjem vitražev. Študirala je kiparstvo in književnost. Piše tudi otroško literaturo in učbenike za književnost za osnovno šolo. Deset pesniških zbirk je izdala, šest proznih del, en roman, dve drami, mnogo otroških del. Izhaja v visokih nakladah, prevajana je v petnajst jezikov. Njena zbirka kratkih zgodb Piksel je 2014. izšla pri nas, pri LUD Literaturi.
V Muzikafeju, kjer sva se dobili sončno festivalsko soboto, sem ji morala tenko prisluhniti. Govori zelo tiho, a odločno. "Ne morem sesti k pisanju preprosto zato, ker je gradivo v moji glavi že pripravljeno: neka milost je nujno potrebna. Ne verjamem v romantični trans, vendar iz izkušenj vem, da obstaja stanje zavesti, v katerem lahko vse postane pesem," pravi profesorica kreativnega pisanja.
Gostja Dnevov poezije in vina Volga Hapejeva, Belorusinja, ki letos zaradi korone ni smela v Slovenijo in se je predstavila le v Potrni, mi je pred leti dejala, da nemškega pesnika nikoli ne sprašujejo o politični situaciji v njegovi deželi, zgolj o poeziji. Tudi v pogovoru z vami se težko izogneva političnim temam?
"Vsa kulturna scena v moji državi je razklana na dvoje, na pro- in protiorbanovsko. Imamo dve pisateljski organizaciji, dve umetniški akademiji ..., vse je tako podvojeno in eni dobijo vse subvencije, drugi ničesar. Muzej Sándor Petőfi, ki je literarni center Budimpešte, ima tudi proorbanovsko vodstvo. Ta center nadzira celoten prevajalski teren na Madžarskem, tudi vse subvencije za prevode odreja. Novo literarno elito formirajo, iščejo 'svoje' avtorje. Seveda pa književnost deluje drugače, svetovnega literarnega trga ni mogoče manipulirati. Vsaj upam, da je tako. Velike svetovne založbe vendarle ne delujejo po volji Orbana. Pri nas je vse nadzorovano, centralizirano, cenzurirano. Vse manj zraka je okrog nas, okrog mene. Ne živim za nič drugega kot za literaturo. Pred leti so me povabili na gledališko akademijo, danes ima provladno vodstvo in nobenih možnosti zame ni več za sodelovanje, čeprav sem bila habilitirana. Čedalje težje je in vsem mogočim drobnim provokacijam sem izpostavljena vsak dan s strani provladnih medijev. Nisem oseba, ki bi se bila pripravljena nenehno boriti, utrujena sem že. Rada bi se umirila in pogosto se sprašujem, zakaj jaz, sem res tako pomembna zanje. Načeli so strukturo in zdaj prodirajo na osebno raven."
Orbanova vlada je prav te dni zaprla mejo za tujce zaradi korone.
"V teh pandemijskih časih je bilo sprejetih že precej nenavadnih ukrepov za varovanje zdravja in varnost Madžarov. Letos sem bila povabljena na knjižni sejem v romunski Cluj-Napoco. Morala bi opraviti dva koronatesta, saj si ob osemletni hčerkici ne bi mogla privoščiti dvotedenske karantene, ki ja za Romunijo obvezna. Kar visokih stroškov testa mi niso mogli dodati k mojemu honorarju, tako da nisem mogla odpotovati."
Povabilo Aleša Štegra k pisanju Odprtega pisma Evropi, ki so ga pred vami napisali že mnogi uveljavljeni književniki, je za vas najbrž kompliment? Zelo drugačni ste od vaših predhodnikov Ilije Trojanowa in Athene Farrokhzad.
"Seveda, ponosna sem bila, pa hkrati panična zaradi situacije v svoji državi, zaradi nenavadnosti naloge zame in teže poslanstva. Ni primerljivo z nobeno drugo pesniško zadolžitvijo. Odločila sem se biti kar se da preprosta. Nisem hotela napisati nečesa visoko intelektualnega. Hotela sem biti kar se da naravna. Mislim namreč, da je svet okoli nas zelo glasen, zato je nežnejši glas morda učinkovitejši. Nisem hotela biti glasna. Zlasti moja švedsko-iranska kolegica je bila res zelo drugačna od mene."
V svojem odprtem pismu ste zapisali med drugim, da je podoba pesnika zacementirana kot podoba bradatega, brkatega moškega z očali. Tudi vaša švedska kolegica Athena Farrokhzad je dejala nekaj podobnega.

Po šestih kitajskih mestih tik pred pandemijo

Kako bo pandemija spremenila umetnost?
"To je težavno vprašanje. Izkušnja doslej je čudna, prazne ulice, trgi mest. Zame je bilo še posebej nenavadno, ker sem malo pred izbruhom pandemije potovala po Kitajski. Bila sem na literarni turneji po šestih mestih. Tik pred izbruhom v Vuhanu sem se vrnila od tam. Potem sem morala na veliko predstavitev svoje knjige Piksel v London. Naš kulturni institut tam mi je zagotavljal, da ni nevarno. A ko sem prišla na Otok, je bilo huje kot v Budimpešti. Čaka nas sedem suhih let, zagotovo. In česa smo se naučili? Epidemija nas spodbuja k ponižnosti. Bili smo se prisiljeni upočasniti. Morali smo se prestaviti na drugačno hitrost in se odreči lastnemu samomorilskemu ritmu. Čas je že bil za to."
Ste popisali kaj teh svojih izkušenj s korono po svetu?
"Napisala sem pravljico z naslovom Epidemija, o malem hudobnem virusu Koroni, s katerim se nihče ne mara igrati, zato se odloči, da bo gospodar sveta. Od otroka do hudobnega odraslega sem ga spremljala. Ko se pohvali, da bo največji kralj, se mu začnejo posmehovati. Moja osemletna hči me je nenehno spraševala o koroni, bilo ji je težko razložiti. Marca se je začel kompletni lockdown na Madžarskem. Šole so zaprli in morala sem prevzeti vlogo domače učiteljice. Bilo je strašansko težko zame, vsak dan. Štiri mesece sem bila doma z njo in ničesar nisem pisala. Epicenter epidemije je bila Budimpešta, zato smo se preselili v svojo vikend hišico na deželi."
Študirali ste tudi kiparstvo, ne le literature? Je vez med njima?
"Kot otrok sem si želela postati kiparka. Je fina komplementarna aktivnost pisanju književnosti. Gre za zelo podobno ustvarjalno izhodišče. Ko pišem, si zmeraj predstavljam vizualno proporce, materijo. Gre za zelo podobno možgansko dejavnost. Med pisanjem si zmeraj predstavljam strukturo teksta, ki zelo spominja na kiparsko zasnovo.
Mislim, da ima pesem, tako kot likovno delo, statiko, ki določa mesto besed različnih tekstur, teže, vonjev, barv. Pri nekaterih pesmih začutim, da ne dihajo, skoznje nič ne izžareva, a ni objektivne razlage, zakaj. V besedilu je nekakšna iracionalna sila, ki je skoraj neodvisna od pisatelja."
Naslovi vaših del so nenavadni, nekako digitalni - Črtna koda, Piksel, Pokemon go ...
"V času, ko sem izdala knjigo Piksel, sem imela majhno agencijo v Švici. Moja založniška hiša je hotela več stika z latinskoameriškim trgom in tamkajšnji agenti so se zanimali za moje delo. Črtna koda je bila knjiga, ki sem jo izdala pred Pikslom. Dejali so mi, da je Črtna koda čuden naslov, tekst pa odličen. Za latinskoameriško občinstvo naj bi našla boljšega. Nisem se strinjala, ker je močno povezan s celotno strukturo teksta. Rekli so, da naj to upoštevam pri naslednji knjigi, vendar sem jo naslovila Piksel. Agenti so obupali nad mano in mojimi naslovi. Piksel je fragmentarna knjiga, ni linearni klasični roman. Hotela sem zasnovati nekaj bolj kompleksnega, zame ta knjiga deluje kot Rubikova kocka. Bralec mora najti pravo stran kocke, da se mu razkrije celoten mozaik številnih likov. Precej težavna misija. Hotela sem bralca spodbuditi, da se igra z mano in mojim tekstom, s skrivnimi strukturami labirinta. Igramo svoje življenje, s tem ko izpolnjujemo različne naloge, spolne vloge. Trideset likov zajema in njihovi zapleteni odnosi razlagajo izbiro naslova. Piksel je doživel neverjetno raznovrstne recepcije po svetu - od Turčije do Švedske, Avstrije, Italije."

Nemoteno na nogometne tekme, knjižni sejem odpovedan

Vaše pesniške zbirke izhajajo v neverjetno visokih nakladah.
"Ko sem bila v tujini in primerjala literarne trge, zlasti položaj poezije na njih, sem bila presenečena, kako se poezija drugod ne prodaja tako dobro kot na Madžarskem. Res je srečno naključje, da do danes to pri nas še vedno deluje. Moji rojaki še vedno kupujejo pesniške zbirke. Naši pesniki izhajajo v nakladi najmanj dva tisoč izvodov. Vse moje knjige poezij so bile ponatisnjene večkrat, prišla sem do res visokih, več deset tisoč izvodov, kar je neprimerljivo z drugimi evropskimi državami. Da to še vedno funkcionira in da Madžari še vedno kupujejo poezijo, navkljub vsem finančnim težavam, je res spodbudno. Epidemija je sicer v založništvu marsikaj spremenila, saj ljudje niso imeli za osnovne reči, kako bi potem kupovali knjige. Morda bo zdaj, po tem, kar se nam dogaja, prodaja knjig zelo upadla, bomo videli. Za majhne založnike je ta čas zelo težavno in še težje bo za majhne knjigarne. Kljub vsemu pa imamo literarno publiko pri nas, ki bere in kupuje literaturo. Nisem povsem pesimistična.
In še en del knjižnega trga je vseskozi v dobri kondiciji, to so knjige za mlade. Vse svoje knjige za odrasle izdajam od leta 2000 pri eni založbi - Magvető. To je ena največjih založb pri nas in počutim se kar varno z njo tudi v teh težkih časih."
Država pomaga umetnikom na svobodi, ki so se znašli v najtežjem položaju v času korone?

Ko me bo začelo skrbeti za otroke

Ste tudi uspešna avtorica mladinske, otroške literature. Kako jo umeščate v svojem opusu?
"Zanimivo, da ko pišem za odrasle, nikoli ne razmišljam o bralcih. Ne predstavljam si občinstva, ki me bere, kakšna bo recepcija, pri otrocih pa se mi to dogaja neposredno ob pisanju. Z otroki v glavi se lotevam vsega. Zelo priljubljena pri moji hčerki, ki je zdaj prvošolka, je bila moja knjiga o šmrklju - Pravljice o pihanju nosu - ki prebiva v levem in desnem kotičku nosu majhnega dečka. Bila je zelo priljubljena in učinkovita knjiga za brisanje noskov.
Pogosto se pri otroških knjigah lotevam tabuiziranih, nenavadnih tem. Bila sem nagrajena za knjigo o posvojitvi, Deklica, ki ni govorila, napisani v slogu ciganskih pravljic. To je tudi knjiga o identiteti. Vsak otrok se kdaj sprašuje, ali sem od teh staršev, od kod prihajam. Z veliko humorja pristopam tudi k najresnejšim, problemskim temam za otroke, ne lotevam se jih neposredno, predvsem pa otroci ne prenesejo hipokrizije v jeziku, izumetničenosti. Veliko tem sta navdihnila moja otroka. Eno od otroških knjig, Mamo so operirali, sem posvetila raku, a je polna humorja. Deklica je prepričana, da bo mama ozdravela od glasbe, če bo šla v opero."
Madžarska umetnost nas je močno zaznamovala skozi čas, morda nas s sosednjih prostorov bolj kot druge - Imre Kertesz, Gyorgy Konrad, Gyorgy Lukacs, Bela Tarr, Laszlo Nemes, Laszlo Krasznahorkai ...
"Da vam vrnem kompliment: na Madžarskem je nekaj slovenskih literatov zelo znanih in cenjenih - Drago Jančar pa tudi Kajetan Kovič. V osemdesetih letih ga je prevajal Gabor Czordas, ki danes živi na Irskem."
Je beg možganov na madžarski literarni sceni močan?
"Seveda, pa ne samo na literarni sceni, tudi zdravniki, znanstveniki na veliko zapuščajo domovino. Za literate je odhod seveda težavnejši. Potrebujem vsakodnevni kontekst svojega lastnega okolja in jezika. Za zdaj si ne predstavljam, da bi bilo drugače. Ko me bo začelo skrbeti za moje otroke, se bom morda odločila. Za zdaj pa ostajam."
Katera književnost se najbolj prevaja na Madžarskem? V Sloveniji je to francoska.
"Še vedno se največ prevaja nemška literatura. Nemški knjižni trg je zelo zanimiv, a ljubezen Madžarov do nemške literature je enosmerna. Ljubezni nam ne vračajo. Zelo malo madžarskih avtorjev je prevedenih v nemščino, kar je žalostno. Vsi veliki madžarski pesniki so sami veliko prevajali."
Niste prvič v Sloveniji, kajne?
"Ne, ne, pred mnogimi leti sem bila v Vilenici na srečanju srednjeevropskih pisateljev. Bila sem že tudi na festivalu poezije in vina, ki je bil takrat še v Medani, ne na Ptuju. Spomnim se, da sem bila povabljena na čisto prvi festival pred več kot dvema desetletjema. Tudi literarno sceno v Sloveniji dobro poznam. Mimogrede: zelo sem zadovoljna s slovenskim prevodom svoje knjige Piksel. Prevod Gabrielle Gaál je najboljši od vseh."