(INTERVJU) Marjana Moškrič, dobitnica večernice: Pod vsem tistim snegom se nekaj počasi prebuja

Sneg se mi zdi popolnoma distopičen in popolnoma utopičen roman hkrati. Distopičen v izhodiščni situaciji in utopičen na cilju. Najbrž bo držalo, da se zdi v čisti temi vsak žarek svetlejši ... 

"Vsekakor gre za distopično vizijo prihodnosti. Ozračje je napolnjeno z mrakom in tesnobo. To je svet, v katerem imajo eni vse, drugi pa nič. V njem je vedno manj knjig in knjižnic, filmov in gledališč …  Torej ni več prostora za umetnost, kot tudi na za drugačne ljudi, ne po razmišljanju in ne po barvi, pa tudi za obstrance ne. Tudi narava je ogrožena. Posekan je starodavni skrivnostni gozd Samotna loza. Upanje, da bo kdaj bolje, izginja. V takem svetu je res vsak žarek svetlejši.

S Snegom sem se, s prekinitvami, ukvarjala zelo dolgo. Začela sem ga pisati pred kovidom in vmes se je marsikaj dogajalo. Nekatere stvari, o katerih sem pripovedovala, so me začele dohajati. Recimo policijska ura. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi se nam to lahko v resnici zgodilo. Pa se je. Tudi moji varuhi, oklepna vozila, droni so naenkrat postali del našega sveta.

Večkrat se sprašujem, zakaj pišem o takih stvareh. Z veseljem bi napisala kaj veselega, ljubkega, vendar me vedno premami druga stran. Tako je bilo pri Ledenih magnolijah in Sanjah o belem štrpedu. Ne morem mimo stvari, ki me motijo in vznemirjajo. Zlorabljanje, zatiranje, mučenje, podcenjevanje … Da ne omenjam še vseh drugih katastrof, ki se dogajajo. Ta svet je poln tega. Ne morem se obrniti stran in odmisliti."

Kako pravzaprav začnete graditi svoje romaneskne svetove? Imate v glavi vnaprej (bolj ali manj) celo sliko ali bolj detajle?

"Moje knjige nastajajo počasi, malo po malo. Najprej gre težko. Imam samo drobce in približno slutnjo, kaj naj bi zgradila. Moji junaki so samo sence v megli. Dokler jih ne uspem oživeti, se sprašujem, ali naj sploh nadaljujem ali vse skupaj opustim. Ko in če mi to uspe, takrat steče. Začnem z njimi dihati in gledati še skozi njihove oči. Naenkrat vse zaživi in nikoli ne vem, kam bomo prišli."

Znana je trditev Margaret Atwood, da si ni v Deklini zgodbi ničesar izmislila - da je vse oblike  nadzorovanja in kaznovanja pobrala iz kakšne totalitarne prakse.  Seveda je tudi vaš svet narejen, žal, iz resničnosti. Reference so precej sodobne in dokaj znane, se zdi. Najbrž pa niso znane mladim? 

"Res je, tudi v mojem svetu se zlahka najde veliko vzporednic z resničnostjo in čisto verjetno je, da se realnost mojih junakov ponekje že dogaja. Mesto Ledina je izmišljeno, vendar sem ob njem mislila na mnoga ogrožena in porušena mesta, kot so Alep, Vukovar, Gaza (še pred oktobrom 2023), ki je bila tarča, odkar pomnim. Seveda je tu tudi Sarajevo in njegove rdeče vrtnice, ki so posejane po pločnikih, parkih in tržnici, to so mesta, na katera so med vojno padale granate in je v poškodovana tla utrta rdeča barva. To so sarajevske vrtnice.

'Rdeče rože' je naslov delavske drame, ki jo je pred drugo svetovno vojno napisal moj ded, pesnik in dramatik Jože Moškrič. Tudi nanj sem veliko mislila, pravzaprav je knjiga pisana v njegov spomin. Sploh pa imajo rdeče rože oziroma vrtnice še več pomenov. Tu je še otroška opera Brundibar, ki so jo izvajali otroci iz taborišča Terezin, vedno znova, medtem ko je večina od njih za vedno izginila v Auschwitzu.

Da ne začnem govoriti o žici … Marsikaj bi lahko še našla. Veliko stvari niti ni pomembnih, sploh moje osebne, subjektivne. Konec koncev se mi ne zdi bistveno, ali mladi to prepoznajo in vidijo, vsekakor pa sem prepričana, da gotovo marsikaj slutijo, razmišljajo in morda najdejo povsem drugačne povezave. Upam. Moje sporočilo je, naj ne molčijo, se obračajo stran, da imajo pravico biti slišani, da niso nevidni in naj jim ne bo vseeno za svet okoli nas.

Je pa še druga možnost. Če vse skupaj odmislimo, se Sneg čisto preprosto lahko bere kot napet malo fantastičen in malo realističen roman."  

Mesto - družba v malem - je bilo skrajno razdeljeno tudi že v Sanjah o belem štrpedu. Razdeljeno je bilo na Cono in Zeleni gaj, in to ni bila, da tako rečem, razlika med industrijsko cono Šiška in Murglami, bolj je spominjala na razliko med kartonskimi naselji in bogataškimi četrtmi. Samo da je v barakarskih naseljih več življenja, kot ga je bilo v Coni ali ga je v Snegu v Zaplati.  Signifikantno se mi zdi, da v Zaplati nimajo pametnih telefonov in signala. Ločnica med revnimi in bogatimi je v dostopu do tehnologije. Šele potem se lahko sprašujemo o škodljivih učinkih tehnologi, ne?

"To je zato, ker sem šla z Zaplato, najbolj ogroženim delom mesta Ledine, še korak naprej. Cona ni bila tako nadzorovana, kot je Zaplata. Droni, oklepna vozila, kontrolne točke in seveda je brez internetne povezave. Kakšna groza, kaj? Da se nam danes zgodi kaj takega. In da celo ostanemo brez našega pametnega telefona! Nepredstavljivo.

No, Zaplata je popolnoma odrezana. Geto je. Utrujena in uničena. Kdor ima moč, je odšel, ostali so samo nemočni in nekaj neustrašnih posameznikov: 'Odpisali so jo. Včasih je elektrika, drugič je ni, voda je gnojnica … Mi pa kot podgane begamo in bežimo in nas je vedno manj, vedno bolj smo ograjeni in stisnjeni, oni pa brezbrižno svinjajo in samo čakajo, da se poberemo ali pa crknemo …'

Meja med revnimi in bogatimi je v Snegu res poglobljena. Verjetno zato, ker se bojim, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi pri nas. Nekaj se že dogaja. Lahko samo upam, da ne bo šlo tako daleč."

Kapitalska delitev se v Snegu razrašča, kot se je včasih razraščal gozd, ki je zdaj padel kot žrtev kapitalskih interesov.  Narava in živa bitja so žrtev kapitala in politike. Prvi seka drevesa, druga postavlja bodečo žico, na katero se nabodejo živali ...  Sile moči si pomagajo in so nerazdružljivo prepletene ...

"Prav zato je tako, ker sta kapital in politika združena. Imata vse, sredstva in moč, in tako lahko delata, kar hočeta. Nadzorujeta ljudi, uničujeta naravo, vseprisotna sta in popolnoma prepričana v svojo nepremagljivost.

'Imajo se za naše gospodarje, zanje smo navadne ničvredne smeti. To pravico so si vzeli in se je oklepajo z vsemi sredstvi, Sprašuješ me, kdo so … To so ljudje, ki jim največ pomeni denar, zanj se da vse kupiti, in to jih je pokvarilo. Požrešnost in pogoltnost. Nikogar niso sposobni imeti radi, samo sovražiti znajo ….'

Na prvi pogled je res videti brezupno, vendar se pod vsem tistim snegom nekaj počasi prebuja in tisto jim ne bo odpustilo pomora živali, uničenja narave, delavnih kolonij, zatiranja in zapiranja …

Zavedam se, da je to precej črno-beli svet, vendar sem se namenoma odločila tako. Kot v starih dobrih pravljicah."

Sneg je tudi zgodba o možnosti upora in radikalne spremembe paradigme.  V mladinskem romanu na koncu mora biti vse dobro. (Z manjšimi ali večjimi odstopanji.)  Zato sem  bila iskreno vesela za vaše junake. Vsi potrebujemo katarzo. Je nespodobno, če vas vprašam, ali tudi "v resničnem življenju" verjamete v možnost rešitve?

"Povsem logično je, da se mora nekaj zgoditi. Dogajanje pride do točke, ko se mora tisti sončni žarek, o katerem sva govorili na začetku, nujno okrepiti. Tudi sonce mora priti. Ledina in junaki morajo preživeti, kot morajo zmagati prijateljstvo, strpnost in sočutje in nevidni morajo postati vidni. To si zaslužijo, sploh ker je to mladinski roman. Le kako naj bi se drugače končal?

Kako jaz v resnici? Včasih verjamem v vse, drugič v nič. In ni mi všeč, če sem pesimistična. Pravzaprav hočem verjeti, da bo na koncu prevladala človečnost. Če citiram: 'Čeprav se nam zdi čudno in nemogoče, hočemo verjeti, da je to mogoče. Le kakšen svet bi bil to, če še to ne bi šlo. Ali bi sploh še obstajal?'

Torej, verjamem!"

Sama sem v Snegu bolj prepoznala realistične izvore družbene distopije kot izvore pravljičnih elementov. Vendar sem prepričana, da je tudi v tem delu roman bogat z referencami. Nam jih razkrijete?  

"Tako je tudi mišljeno, čeprav so ves čas neoprijemljivo prisotni, tako kot sneg, ki ves čas pada. Za Sanje o belem štrpedu vedno govorim, da mi je štrped rešil in polepšal knjigo. Vanjo je prinesel upanje in svetlobo. Podobo drži tudi za Sneg. V njem sta gozdni duh Leši ali lesnik (slovanski gozdni duh) in negativec Krampus. Prvi nekaterim pomeni upanje, smisel obstoja v bednem svetu Snega, drugi prinaša strah in grožnjo 'Krampusss, vsega je kriv Krampus!' se šepeta po mestu, obenem je tudi simbol za vse zlo ali pa samo 'nekaj za strašit otroke'.

V resnici v knjigi ni dokaza o obstoju kakršnihkoli pravljičnih bitij in tako prepuščam bralcem, da si tako kot junaki knjige sami poiščejo odgovor.

'Nekateri so videli samo ogromen snežni vrtinec, drugi čudne strašljive snežne prikazni, tretji so bili prepričani, da je bila tisto divja jaga. Četrti niso videli ničesar.'

Rada se poigravam s pravljičnimi elementi. Dolgo let sem delala v knjižnici, med drugimi tudi kot pripovedovalka pravljic. Izboru pravljic sem posvetila veliko časa. Tega se je nabralo in dolga leta sem imela svoj vzporeden pravljični svet. Pravzaprav ga imam še vedno. Pravljice, pa naj gre za umetne ali ljudske, so nekaj, na kar mnogi odrasli radi pozabljamo. V bistvu si že dolgo želim, da bi nekoč napisala pravljični mladinski roman, v katerega bi vpletla slovenska mitološka bitja. Morda nekoč. Če bo čas."

Pomenljiva se mi zdi romaneskna "uporaba" snega: najprej je kataklizma, svet je ukleščen v led, kot je v Snežni kraljici, se zdi. Toda "iz iste snovi" kot problem je tudi rešitev, ne? 

"Ko sem pisala Sneg, sem ga večinoma videla skozi snežno tančico. Spremljali so me mešani občutki, od tesnobnih in strašljivih do pomirjujočih in prijetnih. Takrat sem ugotovila, kako hvaležen motiv je sneg. Res je. Lahko pomeni popolno uničenje. Svet zavit v led in sneg. Žalost, stisko, lakoto. Poleg Snežne kraljice in njenega hladu vsi poznamo Deklico z vžigalicami, ki je zame ena najbolj presunljivih pravljic.

Po drugi strani pa nas navdušuje mehko padanje snežink, za katere vemo, kako enkratne so, da ena ni enaka drugi, in če pogledamo v nebo, kadar sneži, je, kot da smo se zazrli v neskončnost. Čez svet spredejo mehko zaveso in ga naredijo čarobnega.

Vse to je sneg, kot so iz njega tisti snežni vrtinci, ki se pojavijo pravi čas na pravem kraju, pa tudi tisti tornado, ali karkoli že je, na koncu.

Narava je nepredvidljiva."

Eno od poglavij je naslovljeno Kaj se tke v Tkalnici sanj. Torej, kaj se tke v Tkalnici sanj?

"Tkalnica je simbol vsega, v kar verjamem. Ker taka tkalnica lahko stke čisto vse. Meni je stkala roman Sneg, skrivnostne rože srebrnice, ki naj bi jih posejala Luna, dečka z imenom Sneg in sneg, ki pada. Neskončno. Neslišno. Sanjavo.

Želim si, da bi vsak imel svojo tkalnico. Še posebej mladi. Da bodo lahko rekli: Zmorem! Imam ime. Imam obraz. Imam svoj glas."