Enaintridesetletni Beograjčan Milan Marić je eden najbolj iskanih igralcev v Srbiji, kjer je v teh dneh prišel na platna film Toma, v katerem igra v glavno vlogo. Trenutno v SNG Maribor pripravlja koprodukcijsko predstavo To noč sem jo videl v režiji Janeza Pipana. Upodobil bo lik mladega oficirja jugoslovanske kraljeve vojske Stevana Radovanovića. Z njim smo se pogovarjali dan pred beograjsko premiero filma.
Prvič delate v Sloveniji. Kakšni so občutki?
"Ker je to koprodukcija treh držav, gre za zanimiv preplet dveh oziroma treh sistemov. Mislim, da vsaka sprememba in izhod iz cone udobja prija vsem, še posebno meni. Koristno je, da malo zamenjaš okolje, ki si ga navajen in se v njem počutiš sproščeno. Tukaj je drugačen sistem dela in potrebuješ nekaj časa za adaptacijo, ampak je vse naravno in to je prednost."
V predstavi igrate mladega oficirja kraljeve vojske Stevana Radovanovića. Kako doživljate lik?
"Stevo Radovanović je nekdo, ki mora biti del močne hierarhije, v kateri se brezpogojno spoštuje avtoritete, kot je vojska. Treba je upoštevati, da je v tistem času biti del vojske, poleg tega, da je to bila čast, pomenilo tudi odrešitev od revščine. Mislim, da Stevu prija takšna vrsta jasno napisanih družbenih pravil. Ne bi se znašel v popolnoma odprtem svetu, v katerem vsakodnevno doživimo nešteto presenečenj in v katerem je vse negotovo. Mislim, da Stevo išče gotovost in mu stroga vojaška disciplina ustreza. Vse dokler v njegovo življenje ne vstopi Veronika Zarnik in se mu zgodi avantura v smislu 'tega nisem načrtoval'."
Vaš kolega Nenad Jezdić je v dokumentarcu Beograd - vinjete Slovencev rekel, da je ob igranju Cankarjevega Kralja na Betajnovi imel občutek, kot da igra tekst domačega avtorja. Je tudi pri Jančarju tako?
"So razlike, ampak obstaja nekaj močnejšega. To sta skupno podnebje in zgodovina, ki nas vežeta. Vedno imam zadržek, ko rečem, da smo različni narodi in da sem zdaj v gosteh, kar je sicer res. Ampak z druge strani se vsi razumemo. Imamo iste težave, podobne želje, mentaliteto. Razlike, ki so med nami, so nas v Jugoslaviji bogatile. So stvari, ki smo se jih mi učili od vas, in stvari, ki ste se jih vi od nas. Potem je na žalost prišel trenutek, ko smo pomislili, da je čas, da se ločimo."
"Razlike, ki so med nami, so nas v Jugoslaviji bogatile. So stvari, ki smo se jih mi učili od vas, in stvari, ki ste se jih vi od nas"
Vaše matično gledališče JDP in Slovence povezuje veliko stvari. Ustanovil ga je Bojan Stupica leta 1948, prva premiera je bila Kralj na Betajnovi.
"Seveda, med nami je močna vez. To je zato, ker ne moremo zradirati tako močnega in intenzivnega obdobja, kot je bila Jugoslavija, v kateri so se razvile mnoge stvari, ki trajajo še danes in delujejo veliko bolje kot pa nekatere stvari, ki jih avtentično razdeljeni poskušamo zgraditi danes."
Pred vami je premiera dolgo pričakovanega filma Toma, v katerem igrate slavnega pevca Tomo Zdravkovića.
"Toma Zdravković si je zaslužil film. Ko me je režiser Dragan Bjelogrlić poklical na kasting, sem bil presenečen, saj fizično Tomi nisem podoben. Dragan mi je rekel 'ne razmišljaj o tem, ti samo opravi kasting, za drugo bomo poskrbeli mi'. Gre za velik in lep projekt. Poleg filma smo posneli še serijo. Ukvarjali smo se z obdobjem in ljudmi, ki so pustili velik pečat v našem prostoru. Letos mineva trideset let od Tomove smrti, a je pri nas še kako živ. Njegove pesmi so večne. Cel projekt je pomemben, saj je vanj bilo vloženega ogromna truda, rizika in želje, da predstavimo lepo zgodbo. Komaj čakam premiero. Upam, da se bo film predvajal tudi v Sloveniji."
Pred tremi leti ste upodobili ruskega pisatelja Dovlatova. Kako vam je uspel preboj na ruski filmski trg?
"To je še ena zanimiva avantura, ki se je začela že leta 2016. Kolegica, ki živi v St. Peterburgu, je režiserju Alekseiu Germanu priporočila nekaj igralcev iz Srbije. Opravil sem kasting in začel priprave. V treh mesecih sem se moral naučiti rusko in se zrediti za 20 kilogramov. Vse je potekalo hitro. Redil sem se paralelno z dvojnimi učnimi urami ruščine. Prebral sem tudi vse Dovlatovove knjige in preučeval njegovo življenje. To je človek, ki je v filmu na življenjski prelomni točki. Odloča se, ali bo zbežal iz Sovjetske zveze, razpada mu zakon, težave ime z otrokom in s samim seboj. Gre za težko rusko zgodbo. Vse priprave in bivanje v Rusiji so pripomogle k razumevanju zgodbe. Sodelovanje z Germanom je bilo krasno, saj me je puščal, da zaplujem v lik in raziskujem. Vrnil me je šele, ko bi se izgubil in zataval. Ni imel potrebe, da mi dirigira, ampak me je prepustil moji intuiciji. Za to sem mu zelo hvaležen, saj se tega principa držim še danes."
"V treh mesecih sem se moral naučiti rusko in se zrediti za 20 kilogramov"
Aprila letos je veliko pozornosti pritegnila serija Družina, ki govori o aretaciji Slobodana Miloševića, vi ste igrali politika Čeda Jovanovića. Kako ste se pripravljali na vlogo človeka, ki je še zmeraj aktiven v politiki in javnem življenju?
"Ta dogodek je bil zelo velik in pomemben za Srbijo. Glede tega so ljudje še vedno razdeljeni. Nekateri smatrajo, da je to bila velika napaka, drugi pa, da bi se to moralo zgoditi veliko prej. Že sama ideja, da se o tem dela serija, je drzna, ker še ni minilo dovolj časa. Še vedno so prisotna čustva. To sem videl po reakcijah ljudi, ko se je serija predvajala. Do takrat nisem imel občutka, kako močno so ljudje občutljivi glede tega. Ko se pripravljaš na vlogo zgodovinske osebnosti ali v tem primeru nekoga, ki je živ in še politično aktiven, se moraš od vsega distancirati in o liku razmišljati kot o fiktivnem, da ne bi nastale nesmiselne imitacije. Pri upodobitvi živih oseb ste z ene strani omejeni, z druge pa je lažje, ker imate osnovne parametre, po katerih se gradi lik, in se ne starta z nule. Je pa zelo pomembno, da znotraj parametrov, ki so jih določili drugi, liku vdahnete življenje in da gledalci prepoznajo živo osebo in ne imitacijo nekoga, ki ga poznajo vsi. V praksi je to hoja po robu, ker moraš balansirati in biti toliko bolj osredotočen, da ne zdrsneš v imitacijo.
S Čedom se poznava, a nisva veliko govorila o vlogi, saj nisem želel njegove verzije, temveč sem hotel zgraditi svoj lik. Mi je pa čestital."
Snemate novo sezono akcijske serije Državni službenik (uradnik). Se vohunske igre nadaljujejo?
"Tako je, le da se bomo v novi sezoni ukvarjali z epidemijo covida-19 in problematiko okoli nje. Zgodba je prišla sama."
Javnost zunaj Srbije vas je spoznala v serijah Jutro bo spremenilo vse in Besa. Gledani sta bili tudi v Sloveniji.
"Besa je res doživela ogromen uspeh, saj gre za regionalno serijo. V njej igrajo albanski, srbski, črnogorski, bosanski, hrvaški in slovenski igralci. Tudi sama zgodba je unikatna, zanimiva in aktualna. Trgovino z drogo in krvno maščevanje poznajo povsod po svetu. Definicija uspeha serije je mešanica vsega tega.
Serija Jutro bo spremenilo vse je naletela na simpatije, saj govori o mladih, ki niso več niti najstniki niti ne odrasli, temveč šele vstopajo v odraslo življenje. Veliko ljudi se je v seriji prepoznalo in menim, da je bila takšna serija potrebna. Izraža izgubljenost generacije, ljubezen, upanje, neumnosti, odnose in zmedenost, ki je običajna v izgubljeni generaciji. Serija je ubrala nežen, lep pristop in po mojem mnenju je to bilo ključno, da je pri gledalcih vzbudila simpatije."
V čem je skrivnost razcveta srbske filmske produkcije?
"Dogaja se renesansa srbske filmsko-televizijske produkcije. Razlogov za to je več. Oblast in institucije so prepoznale, da se v to splača investirati. Odprli so se razni fondi, odobrila sredstva za snemanje. Tukaj je tudi marketing, saj podjetja, ki financirajo serije, prek njih oglašujejo. Zdaj podjetja med seboj tekmujejo, kdo bo izdal boljšo, bolj gledano serijo. Menim, da je to pravi in koristen boj."
Preboj se je zgodil 2007 z "rodami" (štorkljami), kajne?
"Tako je. Bum se je zgodil leta 2007 s serijo Vratiće se rode režiserja Gorana Gajića. Do takrat nismo poznali serij, ki združujejo kriminal, humor in socialne tematike. Imeli smo melodrame, žajfnice, kvazihumoristične nanizanke, Rode pa so prva drzna serija, ki je naletela na fenomenalen odziv. Takrat so ljudje ugotovili, da je v tem prihodnost. Inspiracije in tematik nam ne primanjkuje."
Kateri projekti vas še čakajo letos?
"Zares se veselim premiere predstave. V času pandemije so bila gledališča zelo na udaru in to bo moja prva premiera po dveh letih. Projekt je zelo zanimiv in vznemirljiv. Všeč mi je, da je produkcija tako široka, da smo pomešani in se na odru govori slovensko-srbsko in slovensko-nemško. Res je vznemirljivo in komaj čakam. Do konca leta še snemam tretjo sezono Državnega uradnika in mislim, da bo to za letos dovolj."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
