(INTERVJU) Radmila Lazić, srbska pesnica: Sprejemam le nagrade, poimenovane po pesnikih

Je najpomembnejša predstavnica sodobne srbske poezije po Desanki Maksimović. Njena poezija je polnokrvna, provokativna, tematizira tabuje, literarne in življenjske. "Ivana Orleanska srbskega pesništva" tudi imenujejo krhko pesnico, ki je bila v prvih vrstah protivojnih demonstracij v Srbiji, je vneta zagovornica enakovrednosti spolov in borka za človekove pravice. Njene pesmi je v angleščino prevajal sloviti kandidat za nobelovca Charles Simic, prav tako pred leti osrednji gost Dnevov poezije in vina.
Bila sem leta 1990 na sloviti Francuski 7, sedežu tedanje Zveze književnikov Jugoslavije, ki je tedaj razpadla. Napovedovalo je tudi razpad Jugoslavije. Spomnim se promiloševićevskih književnikov - MIodraga Bulatovića, Matije Bečkovića, Dobrice Čosića. Ženske ni bilo nobene. Zanimivo, da književnice tedaj niso sodelovale v nacionalističnih rabotah?
"Seveda ne, nasprotno. Nacionalisti so prevladali, čeprav niso bili številnejši, bili pa so glasnejši. Vse kasnejše mirovniške akcije smo vodile ženske. Dokler si književnice same niso izborile javnega angažmaja, jih ni bilo nikjer. Bili so protesti za pesnika Vojka Đoga, za Ljubomirja Simovića, v odboru za umetniško svobodo je bila celo ena pisateljica - Biljana Jovanović, ki so jo leta 1980 zaprli. Bila je resnična upornica. Vse se je začelo z našim protestom v prid Đoga in tistim odborom za zaščito umetniške svobode. Kasneje smo ustanovili še mnoge odbore. Tudi Raša Livada, Stevan Raičković, Dragoslav Mihajlović Mihiz pa tudi Desanka Maksimović so sodelovali. Njo so sicer marsikje tudi zlorabili v zvezi z Miloševićem, a bila je neustrašna."
Mnogi vas imajo za njeno naslednico?
"Res je, pa tudi iz istega kraja izhajava, Kruševca. V času Milovana Đilasa, ko nihče ni govoril z njim, je bila v stiku z njim. Drznila si je, bila je neustrašna."
Osebno ste se zavzeli za kosovsko pesnico Floro Brovino leta 2000?
"Šla sem zanjo celo na sodišče in napisala tekst v Danasu, kjer se je o tem tedaj edino lahko pisalo. Dajte Flori svinčnik, sem napisala, ker ji niso pustili pisati. Hotela sem na sodišču nastopiti v imenu srbskega Pena. Dolgoletni predsednik Predrag Palavestra je objavil svoje sporočilo o dogodku, ne glede na moje poročilo iz prve roke. Sama sem kasneje pisala proti Penu, ker so vse zavili v meglo in se le branili."
Leta 2000 ste za Feral izjavili, da se boste demobilizirali. A v resnici se niste nikoli.
"Nemogoče se je demobilizirati pri nas. Spet smo na ulici. Ne moremo prenesti tega verbalnega terorja predsednika Vučića. Vsak dan smo po televiziji izpostavljeni njegovim javnim sporočilom. Ljudje so zmedeni, ne vejo, komu naj verjamejo."
Niste čisto izgubili upanja v politiko, saj ste napisali javno pismo premierki Ani Brnabić.
"Zdela se mi je normalna, zdaj pa je večji vojak od vseh vojakov. Kot za nekoga pravijo, da je večji Srb od vseh Srbov, velja zanjo, da je vojakinja partije, čeprav ni njena članica. Ni mi jasno, kako se lahko kdo tako spremeni. Njeni javni nastopi so bili obetavni, zato sem se obrnila nanjo. Ko je prišla za premierko, je bilo videti, da se bo nekaj vendarle tudi v kulturi spremenilo. Žal se ni. Nisem pričakovala odgovora na tisto javno pismo. Z njimi ni dialoga."
Z nacionalno pripadnostjo književnikov je problem, še danes se kregajo za nobelovca Andrića pa Danila Kiša. Dubravka Ugrešić noče biti hrvaška pisateljica.
"Odvisno je seveda od tega, kako se človek opredeljuje. Ali je država za nekoga pred jezikom. Dobra literatura je vedno univerzalna. Učimo se iz svetovne književne tradicije, od Homerja ali Sapfo naprej do danes. Ne morem se nasloniti na Jefimijo, po njej pa Desanka Maksimović. Medtem mineta dve stoletji in se pojavi pesnica, ki ji dovolijo v neki eri, da sploh obstaja, da lahko rečejo, kako imamo tudi pesnico, ne le pesnikov."
Pozitivna diskriminacija v književnosti torej? Ob vaših pomembnih nagradah je bilo zmeraj veliko polemik tudi zaradi spola?
"Tako je. Tak odziv na ženske v literaturi je instinktiven. Če se pokažete, da niste ženska kot vse ostale niti pesnica, kakršno si zamišljajo, da bi morala biti, je problem. Če ne pišete o ljubezni, o lepih stvareh, estetsko, je težava. Zato so mnoge pozabljene. Metodi diskriminacije sta tudi pozaba in zamolčevanje. Kritika jih na poseben način diskvalificira. V glavnem so zmeraj moški razlagali ženska literarna dela. Kot je rekla Marguerite Duras, ženske pišemo z drugega mesta, naša pozicija je povsem drugačna od moške. Razbijanje teh stereotipov je boleče in tvegano. Če ste samska ženska, nimate otrok, niste naciji dali vojaka, ob tem pa še erotično pristopate k poeziji, s tem se ne morejo sprijazniti. Poezija je polje čednosti v vseh velikih literaturah, ženska je tista, ki je bila od device Marije naprej nosilka kreposti. Vsakdo, ki to prekrši, je diskriminiran. Ko sem napisala Blues Dorothy Parker, sem prejela kar dve pomembni literarni nagradi, a ne direktno za to knjigo. Dobila sem veliki nagradi - Desankino in Disovo, kot za celotno ustvarjalnost. Izpostavljali so moje pesmi, objavljene v revijah, nihče pa ni omenjal tiste moje knjige. Kljub vsemu pa je član obeh žirij Gojko Tešić, ki se je ukvarjal z avantgardo, napisal, da je tista moja knjiga vnesla v srbsko poezijo 'avtentični pretres', da sem vnesla upor v srbsko poezijo, ki odslej ne bo nikoli več taka kot prej. Potem se je pojavila mlajša književnica in kritičarka, ki je bila proti mojemu Bluesu in na tisti nagradi odgovorila z izjavo, da sem 'zapeljala klimakterične moške'. Tudi ko so moški smeli in svobodomiselni, se zmeraj najde kakšna ženska, ki ji to ne ustreza. O mojih pesmih je napisala, da so kot 'z ibarske magistrale', narodnjaške.
A pred petimi leti sem prav njo poklicala, da naredi izbor iz moje poezije. Rada to počnem, kadar me kdo ne mara, ga pokličem. Hočem videti vedno drugo stran. Lahko ima tisti, ki te ne mara, kdaj tudi prav. Niti ene tako imenovane feministične pesmi ni dala v tisto antologijo, tako da je to edina moja čisto lirska knjiga."