(INTERVJU) Rok Bozovičar: Vsaka izvedba predstave je mali čudež

Predstave Izobčenke v izvedbi ljubljanske Drame v tekmovalnem delu festivala ne bomo videli, ker, kot so sporočili iz Drame, že dlje časa ni več del aktivnega repertoarja Drame. Kako komentirate to "nenavadno" potezo?

"Nobene potrebe ni, da bi odločitev označevali kot nenavadno. Z uvrstitvijo v tekmovalni izbor so predstavam omogočeni festivalska izvedba, širše prepoznanje in potegovanje za festivalske nagrade, dejanska odločitev o izvedbi pa je prepuščena ustvarjalcem in producentom, do zavrnitve sodelovanja je v preteklosti iz različnih razlogov že prihajalo. Sklepam, da so razlogi, zaradi katerih Izobčenk ne bo mogoče videti v Mariboru, pač pretehtali nad interesom, da se gledališče predstavi v polni meri in tako nagradi dosežke svojih ustvarjalcev. Sam se pri odločitvi seveda nisem oziral na kriterij aktivnosti, tako kot v primeru predstave Strahovi ali pa, ozirajoč se na produkcijsko zahtevnost predstave Sedem vprašanj o sreči, nisem kalkuliral in prepletal dileme izbora in festivalske izvedbe. S to gesto sem ohranil selektorsko držo in vse izbrane predstave obravnaval kot izstopajoče gledališke dogodke preteklega leta.​"

Kako so negotove okoliščine in ustavitev delovanja gledališč vplivale na vaš izbor, potek selekcije?

"Okoliščine so zagotovo vplivale na izbor, kot kontekst vselej določa pogoje selekcije. Vendar se mi pri vsem skupaj ne zdi bistven vpliv na izbor, temveč na načine gledanja. Denimo, kako je kontekst deloval na ravni doživljanja gledališča, na spremembe v gledališki komunikaciji, na razbiranje učinkov in pomenov. Novi kontekst je tako vplival ne le na načine gledanja predstav po prekinitvi, ampak tudi vzvratno, na pogled in odnos do že videnih uprizoritev, ki v spremenjenem kontekstu delujejo drugače. Predvsem na prostorsko-fizični ravni bližine in oddaljenosti, mobilnosti in utesnjenosti sem zaznal največje spremembe, tako da bom z velikim zanimanjem spremljal festivalske izvedbe tekmovalnih predstav.​"

Kakšna je slovenska gledališka kondicija, kaj so temeljni poudarki sezone, kakšne so poetike, pristopi?

"Če kondicijo merimo s številom novih gledaliških produkcij, potem bi lahko rekli, da preteklo leto izkazuje visoko raven. V skladu s trendi zadnjih let gledališča delujejo na robu svojih produkcijskih zmogljivosti in neumorni ritem premier in ponovitev predstav priča o institucionalni produktivnosti. Vendar osredotočanje zgolj na produktivnost zamegljuje stanje, ki že pred koronakrizo ni bilo sistemsko urejeno, v trenutnih razmerah pa se bodo težave javnih zavodov ter tudi nevladnih producentov in samozaposlenih le še zaostrile. Pri oceni kondicije se je torej treba od produktivnosti usmeriti h kreativnosti. Tudi na tej ravni gledališka krajina nima celovite idejne podlage – je v določenem smislu raznovrstna – bolje, razpršena, kar pa je bolj posledica pomanjkanja usmerjenih ali razdelanih kulturnih politik tega področja. Skratka, prevladujejo uprizoritve na podlagi dramskih besedil, še vedno pa so močno prisotni avtorski pristopi, ki spodbujajo bolj svobodno tvorjenje uprizoritvenega besedila, njegovo kolektivno snovanje. Jasnejšega vsebinskega ali tematskega poudarka nisem zaznal, ob večji prisotnosti sodobne dramske pisave - Potočan, Vilčnik, Semenič, Pavček, Vojnović, Strehar, Klampfer, Divjak/Morano, me je razveselila tudi velika zastopanost mlajših generacij gledaliških ustvarjalcev - Nina Rajić Kranjac, Žiga Divjak, Dorian Šilec Petek, Jan Krmelj, Mirjana Medojević, Tin Grabnar ..., ki s svojim pristopom in mišljenjem uprizoritvenega dogodka tvorijo pomemben del krajine slovenskega gledališča."

Kako ambiciozni pa so angažmaji igralcev, v kakšni formi so igralski ansambli?

"Težko bi sodil o situaciji znotraj kolektivov, se pa igralski ansambli vedno znova dokazujejo kot center institucionalnega gledališkega organizma, so njegovo okostje in meso. Za razvoj ansambla so potrebna leta, v katerih se posamezniki uigravajo in oblikujejo zaupanje, prepoznavajo sebe in drugega. Vendar lahko institucionalni ritem in procesna rutina pripeljeta do preobremenjenosti, ustaljenosti in ukalupljenosti na ravni posamezne igralske izvedbe pa tudi hierarhičnih odnosov, denimo pri zasedbi vlog. Pogosto opažam, da že prihod enega gosta ali novega zaposlenega v proces in ansambel vnese svežino, željo po odkrivanju in brezbrižnost do napake. Tudi v primerih, ko rezultati zaradi številnih dejavnikov niso na najvišji ravni, zares občudujem igralsko odgovornost, predanost in veščino. Ob številnih igralskih presežkih pretekle sezone, ki jih bo mogoče videti na festivalu, pa bi v smislu drznega angažmaja izpostavil zaupanje celjskega gledališča, ki ga Živa Selan scela upraviči. "​

Programska zasnova pred tekmovalnim delom zdaj že tretje leto zapored ponuja še obsežen program za mlade in študente, ki so še intenzivneje vključeni v proces. Med tujimi predstavami, če bo vse po sreči zaradi omejitev, bo v Mariboru nekaj najvidnejših uprizoritev, pester je strokovni del program in tako naprej. Tudi selektor je po novem vsako leto nekdo drug. Kako ocenjujete te pristope?

"Borštnik se je v zadnjih letih terminsko in programsko občutno razširil. Dejavnosti v okviru mladega gledališča, študentskih izmenjav, strokovnih dogodkov ter drugih podpornih in spremljevalnih aktivnosti bogatijo program do te mere, da je njegovo bistvo ostalo nekoliko v ozadju. Med letom sem imel možnost spoznati, kako centralizirano in hkrati razdrobljeno je slovensko gledališče. Zato se mi zdi osrednji pomen festivala njegova povezovalna funkcija, mesto srečanja, kjer se pomembno oblikujeta naše razumevanje in doživljanje skupnega gledališkega polja. Čeprav se zavedam tako pomena študentskih izmenjav in prenosa veščin ter razvoja mladinskega gledališča kot tudi produkcijske in logistične zahtevnosti prepletanja obeh delov, je ravno sožitje vseh segmentov tega, kar slovensko gledališče je, pogoj tega, kar naj bi v prihodnje bilo. Ampak to so v trenutnih razmerah, ko je vsaka izvedba predstave mali čudež in bo festival še toliko pomembnejši dogodek za celotno gledališko polje, obstranski pomisleki."

Ste gledališki kritik. Vam zdaj, ko ste opravili delo selektorja minule gledališke sezone, to kaj pomaga? Ali morda ovira?

"Navkljub neobičajni sezoni cenim selektorsko izkušnjo, ki v nasprotju s splošnim prepričanjem ni tako naporna ali neprijetna. Po eni strani sem imel priložnost celovito premisliti pričakovanja in predsodke o gledališču ter lastnega razmerja do njega, po drugi strani pa sem bil za svoje delo končno spodobno plačan. Hkrati tudi bolj razumem in delim mnenje predhodnikov, da je eno mandatno leto prekratka doba za vzpostavitev zanesljive podobe slovenskega gledališča – odličen primer je letošnje koronsko leto. Bilo bi torej dobrodošlo, da festival z večletnimi (in morebiti kolektivnimi) selektorskimi angažmaji strokovno utrdi svoja programska načela. Če pustim ob strani eksistenčna (in eksistencialna) tveganja kritištva, me kot kritika pogosto frustrira ažurnost (in obseg) kritike, tako da mi je to leto omogočilo malce daljši proces refleksije, dopolnjevanja in zorenja doživljanja posameznih predstav, ne da bi se o njih sproti javno izrekal – privilegij, ki kritikom običajno ni dostopen. Tako da sem bil pred vrnitvijo v prakso pisanja kar malo negotov, ali bom še zmogel hitrost presojanja, artikulacije, predvsem pa, da mi ne bo zmanjkalo občutljivosti. V bistvu me je bolj kot vsa pričakovanja in odgovornost begala ravno morebitna zaznavna otopelost. A težave s kritiko ne tičijo v osebnih bojaznih, temveč drugje, v sistemskem krčenju medijskega prostora kulturnim vsebinam ter v odporu do kritike kot nečesa zunanjega, škodoželjnega in nepotrebnega. Oboje je sicer večletni proces, ki pa je bil očiten tudi v selektorskem mandatu."