Melita Forstnerič Hajnšek
Je Črnogorka iz Mojkovca. Končala je režijo na fakulteti dramskih umetnosti doma in se vpisala na podiplomski študij na Akademijo za gledališče, radio, film in TV v Ljubljani pod mentorstvom Tomija Janežiča. Peto leto je v Sloveniji. Njena magistrska predstava Zločin in kazen v produkcij AGRFT in Lutkovnega gledališča Ljubljana je bila na Festivalu Borštnikovo srečanje proglašena za najboljšo predstavo sezone 2016/17 po mnenju Društva kritikov in teatrologov. Je tudi večkrat nagrajena dramatičarka.
Teatrolog Blaž Lukan pravi, da vaše uprizoritve nenehno "postajajo". Vaše predstave se po premieri nadaljujejo, razvijajo. Do smrti predstave, do deriere, jih ne zapustite? Predstavo jemljete kot živ organizem, ki pulzira kot življenje.
"V tej fazi si ne znam predstavljati, da bi bilo drugače. Niti nisem tako prepričana, da so to moje predstave. Podpisana sem pod režijo, to je res, čeprav se mi vse bolj dozdeva, da je predstava samostojen organizem. Nekdo je rekel, da s tem, ko ostajam s predstavo, jo na koncu ubijem. Meni se ne zdi tako, čeprav je res tudi to, da se niti ena izmed mojih ljubljanskih režij ne igra več. Mislim na Zločin in kazen, Margareto - gledališki evangelij, na Izobčenke ... Skopska predstava Trg herojev po tekstu Thomasa Bernharda ima podobno usodo - prekratko in burno življenje.
In se mi to, če razmišljam onkraj sentimenta, zdi prav na neki način. Deloma je to moja odgovornost. Manjka mi še kaljenja v tem poklicu, da bi se znala za predstavo bolj postaviti, jo drugače čuvati in negovati. Zdi se mi tudi, da če ekipa v nekem trenutku ne diha več skupaj, je bolje, da si ne pomagamo z umetnimi pljuči. In pri tem bom vztrajala. Zame je 'nenehno postajanje' najbolj naraven gledališki in življenjski proces. Da ne igramo to, kar smo se zmenili pred dvema mesecema, ker je vmes minil čas, z njim pa smo 'minili' tudi mi. Zdaj smo drugačni. Če se vsakič ne ustvarja iz tistega trenutka, v katerem smo zdaj, iz tega prostora, iz ljudi, za ljudi in z ljudmi, ki smo se zbrali okrog predstave, potem je to nekakšen koncept. Enkrat sem brala zapis Tomija Janežiča v zvezi z razliko med aktualnostjo in 'aktuelnostjo'. Da gledališče nastaja iz aktualnosti, in se mi to vse bolj zdi res. Življenje pogosto markiramo in ga ob tem mistificiramo s kupom efektov, v gledališču je podobno. Včasih je v tem lepota, ki bo rešila svet, kot pravi Dostojevski, včasih je samo prodajanje megle. Srečati se v tistem trenutku je hkrati najbolj preprosto in hkrati najtežje. Marsikdo si tega pravzaprav niti ne želi. Zakaj bi kogarkoli prepričevala, da je to smiselno? Sama bom vztrajala samo pri tem, da sta človek v publiki in človek na odru edina predpogoja, da se gledališče sploh zgodi."
Kot gledalka pogrešam, da se v gledališču jočem od smeha in smejim iz srca
Od 1 do 5
Kakšna je situacija danes v vaši Črni gori glede korone, v kulturi?
"Zdaj so številke okuženih grozne. S teatri je še mnogo slabše kot tukaj. V Sloveniji imam status samozaposlene v kulturi in sem prejela pomoč od države. O količini te pomoči se seveda lahko pogovarjamo, a tega v Črni gori seveda ni."
Kot mlada generacija, letnik 1990, ki ni živela v Jugi, ne poznate jugonostalgije?
"Ko sem prišla v Slovenijo, sem se v začetku spraševala, ali smo mi eno, ali imamo sploh kaj skupnega. Ko bolj spoznavam gledališke ustvarjalce iz nekdanjih držav, se mi zdijo kot svet v malem. Ta svet v malem poskušam miksati v sebi, kot mi paše. Stike s skopskimi igralci še nadaljujem, v Sarajevu sem spoznala izredno igralko ... Upam, da se bo onkraj produkcijskih logik vzpostavila neka drugačna oblika sodelovanja v prihodnje. Gre za osebne stike in intimne ustvarjalne potrebe, ki bodo, če so dovolj močni, prebili nove kanale. Sicer znajo biti koprodukcijski okviri precej kruti, neživljenjski: kažemo se, kako smo skupaj, pa v bistvu sploh nismo. Nisem nostalgična, le hvaležna, da sem se rodila na tem prostoru. Makedonski Dramski teater, kjer sem delala, mi je prvič praktično pokazal, kaj bi ta skupni kulturni prostor lahko bil."
Imate radi ob sebi stalno ekipo?
"Pomembno se mi zdi ne imeti zaprtega krožka in poskušam ta prostor ohranjati odprt za vse, ki hočejo vanj priti. Ne lastim si ga za svojega, čeprav vabila po sodelovanju po navadi sproži režiserka ali režiser. Nobene ekskluzivnosti ni, razen da ustvarjalne odnose jemljem kot ljubezenske. Je pa tako, da ne moreš imeti rad vsakogar, ki ti pride na pot. In v ljubezni je tako kot pri gledaliških sodelovanjih: če ni kemije, je eno samo trpljenje."
Gledališče ta čas mora biti družbeno angažirano ali pa ga ni, menijo nekateri. Pa vi?
"Vsako izključevanje in deljenje na tipe teatra, ki so sprejemljivi v določenem obdobju, se mi zdi škodljivo. Sobivanje predstav, zgrajenih iz čisto drugega mesa v istem gledališkem prostoru, je to, kar slovenski gledališki prostor bogati. Temu bi nekdo rekel 'različne poetike'. V bistvu se mi vsako ločevanje, ki ne temelji na kvaliteti, na visokih umetniških standardih, zdi nesmiselno. Naveličala sem se, da ima omenjanje komične vsebine slabšalni prizvok. Kot gledalka pogrešam, da se v gledališču jočem od smeha in smejim iz srca."
Protesti kulturnikov danes kličejo po novih umetniških formah?
"Iz tega kriznega obdobja se bo gotovo rodilo tudi kaj ustvarjalnega. Sijajni Andrej Detela ima v svoji knjigi Sintropija poglavje, ki je naslovljeno Od dominacije k sodelovanju. To se mi zdi smiseln nagovor za prihodnost."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
