Rojeni ste bili v mestu Sohag, a že od mladosti živite v Kairu. Kako se je za vas mesto spreminjalo?
"Dolgo si nisem mogel zamisliti, da bi živel v katerem koli drugem mestu. Rad potujem, a še raje se vračam. Na začetku nisem mogel pisati drugje kot v Kairu. Med potovanji je bilo, kot bi samo fotografiral. Šele ko sem se vrnil v Kairo, sem lahko 'fotografije razvil', da so postale resnične. Tudi vse zapiske, dnevniške zapise sem v Kairu na novo napisal. Kairo je zame življenje."
Nekoč ste rekli, da mora biti poezija blizu ljudem, njihovim življenjem. Je zato za vas tako pomembno mesto, kjer živite?
"Poezijo sem pisal, še preden sem se vpisal na akademijo za umetnost. Moje pesmi so bile tedaj polne metafizičnih idej. Enkrat sem se zagledal ven, na ulico, med ljudi in poskušal primerjati svojo poezijo z realnostjo tam. Nehal sem pisati za skoraj dve leti. Vpraševal sem se, zakaj pišem – in zakaj ravno poezijo."
Po dveh letih ste našli odgovor?
"Ne, odgovora nisem v celoti našel do danes. A počasi, korak za korakom, sem se sprijaznil, da imam veliko vprašanj, nimam pa odgovorov. Te iščem skozi poezijo – kako ljudje živimo, umiramo, zakaj se nenadoma nekdo razveseli, drugi pa postane zelo žalosten."
Kako se kot umetnik besede soočate s sodobno poplavo besed in sporočil?
"Poezija je še vedno poezija – drugačna od drugih sporočil in medijev. Ima nekaj, kar je lastno le njej. Tako je od nekdaj. Pred stoletji in tisočletji so jo ljudje pisali – in nekaj ostaja bistvo poezije skozi ves ta čas. Jezik se spreminja, a duša poezije ostaja."
Ker se v njej zrcalijo izkušnje ljudi?
"Da. In tega ne morete spremeniti. Vseskozi me zanima ta vez med poezijo in življenji ljudi. Lahko pišemo veliko poezijo o večnih, metafizičnih vprašanjih in občutjih, a ostala bo brez duše, če v njej ne bo te povezave z vsakdanom in običajnimi ljudmi."
Izdajali ste časopis Aswat adabiyya. Je bila to pot, da je poezija prišla do ljudi?
"To je bilo pred leti in da, objavljali smo tudi pesmi. A mlajše generacije so drugačne. Ko sem začel pisati, se je zdelo, da je prostor zelo bogat. Obstajala so pravila, ki smo jih upoštevali in jim sledili. Danes se mi zdi, da se piše brez pravil, vse povprek. Bojim se, da to ni najbolje. Seveda je pomembno, da se kakšna pravila uniči in postavi nova, a zdi se mi, da danes ta odsotnost pravil pomeni tudi praznino pisanja."
"Pravila zame pomenijo znanje in razgledanost. Da se zavedaš zgodovine in družbene umeščenosti"
