(INTERVJU) Vinko Möderndorfer: Prijatelji odhajajo, vendar ostajajo v filmih

Slovenski filmarji svojih celovečercev tudi sicer ne nizajo v hitrem tempu, ko pa na spored pride nov film Vinka Möderndorferja, je to še dodaten razlog za veselje. Triinšestdesetletni režiser je morda res eden najbolj vsestranskih in produktivnih avtorjev na naši kulturni sceni, a njegov najnovejši film Zastoj je, po kriteriju kino distribucije gledano, šele njegov četrti. Vseeno pa so njegovi dosedanji filmi Predmestje (2004), Pokrajina št. 2 (2008) in Inferno (2014) vzpostavili zelo prepoznavno tematsko sosledje, v katerem se pred našimi očmi razgrinja razkroj medčloveških odnosov v današnji slovenski družbi. Zastoj (2021), zgodba o dveh parih z nasprotnih polov družbene lestvice, ki jih združi tragični dogodek, se prav tako izvrstno vklaplja v to linijo ter v aktualno družbeno klimo pri nas. Prav iz razdvojenosti in tragedije namreč vznikne tisto, česar si ta hip kot nacionalni kolektiv najbolj želimo - sprava, z njo pa tudi velik žarek upanja.

Vaše filmsko ustvarjanje je tesno povezano z gledališkim in literarnim. Tudi Zastoj je adaptacija vašega lastnega avtorskega dela. Kaj mora imeti tekst, da se odločite za filmsko uprizoritev?

"Pravzaprav pri filmu Zastoj niti ne gre za klasično adaptacijo literarnega dela. Seveda je ideja v filmu ista, kot je bila v gledališki igri Mali nočni kvartet, vendar je filmska zgodba zahtevala drugačen kot videnja. Film lahko pokaže več in globlje. Pa ne samo to, pri filmu se mi je zdelo nujno, da zgodbo umestimo v določeno socialno okolje in atmosfero. Pokazala se je potreba, da v zgodbo vključimo še druge prebivalce, ki sestavljajo del življenja predvsem okoli družine, h kateri sredi noči potrka na vrata druga drugačna družina. Nujno se mi je zdelo, zaradi bolj prepričljivega vtisa tragičnosti, da se filmska zgodba ne vrti zgolj okrog dveh različnih parov, ampak okrog treh parov, se pravi tudi druge generacije. To je film zgostilo mnogo bolj, kot to zmore gledališče. Takšni prenosi literarnih zgodb - še posebej dramskih - so v filmski produkciji pogosti in velikokrat zelo uspešni. Spomnimo se Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak, ki je blestela na gledaliških odrih in izjemno uspešno in bogati zaživela tudi na filmu. V svetovni kinematografiji pa je tega ogromno. Spomnimo se filma Kdo se boji Virginie Woolf iz leta 1966, ki ga je režiral Mike Nichols po istoimenski drami Edwarda Albeeja. In še in še bi lahko naštevali. Seznam dramskih iger, iz katerih so nastali odlični filmi, je neskončno dolg. Film lahko zgodbi doda še nekaj več, nekaj, česar gledališče ne more. In obratno. Film nima tiste živosti, tiste čarobne stilizacije in simbolnosti, ki jo lahko gledalcu ponudi živa gledališka toplina."

Kdaj pa tekst pri vas pridobi svojo filmičnost? Je to nekaj, kar poiščete, ko je gledališko uprizarjanje že za vami ali je to nekaj, kar predvidite že med samim pisanjem drame?

"O zgodbi o dveh parih, ki jih združi tragična situacija, sem razmišljal že leta 1998, ko sem napisal radijsko igro na to temo. In malo kasneje še televizijsko igro, ki je na anonimnem natečaju celo prejela odkupno nagrado, pa je takratni urednik rekel, da je tema preveč temačna in da ni za predvajanje v televizijskem prime terminu. Že takrat sem slutil, da je to zgodba, ki jo lahko razvijem v močno, univerzalnejšo metaforo, kot mi to omogoča televizijski format. Kasneje sem napisal celo novelo in še kasneje uspešno gledališko igro, ki smo jo z odličnimi igralci - Vesno Jevnikar, Vesno Slapar, Petrom Musevskim in Miho Rodmanom - postavili v Prešernovem gledališču v Kranju. Skratka, skoraj tri desetletja sem se ukvarjal s to zgodbo, z izgubo človeške empatije, ki je danes v svetu vedno bolj prisotna. Zgodba je iz desetletja v desetletje postajala žal aktualnejša."

Podobno kot film Parazit korejskega režiserja Bong Joon-hoja se tudi Zastoj posluži sociološke alegorije, da bi opisal trk med dvema zelo različnima družbenima razredoma. Ta pristop se zdi nekako na pol poti med eskapizmom in neposredno kritiko konkretnih političnih in gospodarskih vzrokov, ki povzročajo razredna trenja v pripovedi. V čem sami vidite privlačnost takšnega pristopa in predvsem načina, na katerega to problematiko posreduje gledalcem?

"Žal živimo v svetu, kjer obstaja trk med družbenima razredoma. Žal vedno bolj ostajata samo dva razreda: procent neskončno bogatih in politično neskončno vplivnih in drugi, ki so neskončno revni in brezpravni. Res je, gre za trk med dvema poloma, ki pa se bo kmalu spremenil v eksplozijo. O tem zelo izrazito govori film Parazit. Naš film je drugačen, saj o problemih človeške družbe, o katerih pišete, spregovori v intimnosti človekovega doma, med štirimi stenami, kjer se srečata dva para, eden, ki ima vse, in drugi, ki nima nič. Ima pa srce. Naš film želi skozi povsem otipljive in stvarne človeške probleme spregovoriti o globalni krizi našega življenja. Začne se realistično. Sicer v hudi nevihti, ki ljudi še bolj osami v njihovih bivališčih, postopoma pa se razkriva skrivnost obeh parov. Tema njihovega pogovora, njihovih želja, hotenj, konfliktov, pričakovanj, postane metafora za svet."

V napovedi filma ste opisali, da je pomanjkanje empatije osrednja premisa filma. Ali ima umetnost s svojim pripovedovanjem zgodb moč, da preseka gordijski vozel te razdvojenosti in ideološke sprtosti, ki smo ji priča v aktualni slovenski družbi?

"Mislim, da ima umetnost na splošno to moč. Pripovedovanje zgodb, ki imajo metaforično sporočilo, že od praskupnosti naprej oblikuje etična merila človeka. Umetnost je metafora. Kot je rekel Cankar: slikanje mraka spodbuja svetlobo. Kadar se zavemo teme, lahko najdemo luč. Ja, mislim, da je brutalni kapitalizem pri ljudeh sprožil škodljiv egoizem. Ljudje v želji po uspehu, bogastvu, uspešnosti, moči, tudi politični, pozabljajo na druge ljudi. Slovenska družba se je v 30 letih zelo spremenila. Na slabše. Ljudje so bolj sebični. To se žal čuti tudi v šolah, med otroki, ki so podobe svojih staršev. Starši pa so podobe naših voditeljev, ki bi morali biti družbi etični in moralni zgled. Pa niso. Če želiš biti uspešen, če želiš na hitro pridobiti bogastvo in politično moč, ti v tej borbi ne sme nič stati na poti. Cilj upravičuje sredstva. Zato se slovenskim politikom - in žal tudi mnogim ljudem - laž ne zdi nič slabega, kraja pa je celo spretnost. Demagoško sprevračanje dejstev se imenuje politika, žaljenje nasprotnika edina prava resnica, podtikanje in spletkarjenje pa politična strategija političnih strank. Narobe svet! Sprevržen svet! In če družbeni sistem to celo omogoča in ne sankcionira, smo vedno bliže dnu. In zdaj živimo v takšnem obupnem času dna. Umetnost je tako edina, ki nam lahko kljub vsemu slabemu, ki nas obkroža, pokaže, kje je pot do svetlobe. Umetnost nam lahko preko zgodb posameznikov zelo nazorno, zelo človeško, skozi stisko ljudi, preko njihovih upanj, pove in nas nauči, da moramo biti sočutni, požrtvovalni do drugega, da obstajajo skupne stvari, za katere se moramo skupaj zavzemati. Politika žal tega ne zna več. Ja, verjamem v moč umetnosti."

Vaš film so gledalci na minulem FSF-ju zaradi tragičnega in mnogo prezgodnjega odhoda Petra Musevskega nehote gledali z drugačnimi očmi. Za nas, zunanje opazovalce, si je res težko predstavljati, kaj za avtorja pomeni, ko na njegov film pade teža takšnega dogodka. Ali lahko opišete, s kakšnim srcem vi sami v luči tega zdaj gledate ta celovečerec?

"Naš film je imel srečo: delali smo ga zavzeto, predano, z vso energijo, kot da delamo res nekaj pomembnega. Imeli pa smo tudi smolo. Po koncu filma smo izgubili tri sodelavce, tri mojstre in prijatelje. Covid je vzel Igorja Žužka, igralca, ki je bil v zadnjem času vedno bolj nenadomestljiv filmski igralec. Potem je odšel Peter Musevski. Prijatelj. Človek. Izjemen igralec.

Z njim sem delal vse svoje filme. Z njim sem ustvarjal tudi v gledališču. In družil sem se z njim. Ponočeval in lahko ure in ure klepetal o filmu in umetnosti. Zelo ga pogrešam. Na koncu sem izgubil še Andrijo Zafranovića, s katerim sem montiral vse svoje filme. Andrija je bil eden največjih montažerjev na svetu. Z njim je za vedno odšlo neko obdobje filmske umetnosti. Bil pa je tudi moj iskreni prijatelj in učitelj. Vse, kar vem o filmu, me je naučil. In še več. Vse, kar vem o življenju v filmu, sem izvedel od njega. Druženje z njim je bilo eno samo življenje, ki ga zdaj ni več. Prijatelji odhajajo, vendar ostajajo v filmih. Njihovo delo je srce filma."