V iztekajočem se desetletju se ljubitelji znanstvenofantastičnih filmov res niso mogli pritoževati nad pomanjkanjem kakovostnih filmov. Ta žanr so v zadnjih letih v roke vzeli nekateri najuglednejši cineasti današnjega časa in so temu žanru dali pridih kakovostnega avtorskega filma. Filme kot Gravitacija (2013) Alfonsa Cuarona, Medzvezdje (2014) Christopherja Nolana, Marsovec (2015) Ridleyja Scotta, Prihod (2016) Denisa Villeneuva, Uničenje (2018) Alexa Garlanda, Visoka družba (2018) Claire Denis tako ne štejemo samo med vrhunce žanra, temveč pogosto kar med najboljše filme desetletja.
Film Ad Astra: Pot do zvezd režiserja Jamesa Graya bi se moral vsaj po definiciji udobno umestiti v to linijo celovečercev. A prvi videz pogosto – in tudi tokrat – vara. Za Graya se namreč zdi, da se od svojih avtorskih, celo nekoliko literarno zaznamovanih filmov Mala Odessa (1995) in Ljubimki (2008) vse odločneje pomika v komercialne žanrske vode. Že zelo dobri film Izgubljeno mesto Z (2016) je nakazoval, da se 50-letni Američan seli vse dlje od majhnih urbanih dram ter da ga zanimajo vse ambicioznejše in dražje produkcije, z eksotičnimi lokacijami, posebnimi učinki ter avtentično kostumografijo. In kot smo že tolikokrat videli, filmska industrija kajpak deluje tako, da večji proračuni s sabo praviloma prinašajo tudi vse večje kompromise.
Gray se v Ad Astri sicer še vedno izkaže za prvovrstnega režiserja z izjemnim občutkom za privlačne vizualije in ritem pripovedovanja, pri čemer ga ne zanimajo nikakršni ceneni žanrski prijemi, temveč venomer sledi logičnemu razvoju psihologije glavnega protagonista. Film najbolje deluje v trenutkih, ko Gray astronavta Roya McBrida (Brad Pitt) uporabi za demonstracijo, kako brezupne so človekove ambicije po raziskovanju vesolja, saj naša vrsta z Zemlje tudi na druge planete venomer prinaša zgolj pohlep, nasilje in nacionalistično tekmovalnost. To seveda ni nova poanta, saj jo je Gray vzel iz Clarkove tetralogije Odiseja v vesolju. Pravzaprav je v Ad Astri praktično vsak pripovedni motiv vzet iz kakšnega klasičnega žanra, saj je v njej malo Gravitacije, malo Medzvezdja pa Zemeckisovega Stika (1997), Andersonovega Krvavega obzorja (1997). Zaradi ponovno čakajoče Liv Tyler je v njem nekaj Armageddona (1998), medtem ko ima film zavoljo Pittovega razmišljujočega pripovedovalca tudi občuten pridih Malickovega Drevesa življenja (2011). Na koncu se izkaže, da Grayev namen v Ad Astri ni bil ustvariti čim bolj izviren avtorski film, temveč sestaviti pastiš znanih vplivov, ki jih je režiser zapeljal v polje sentimentalne hollywoodske drame. Ravno to je iluzija, ki jo tako zapeljivo ponuja ta film – izkaže se, da se pod obetajočo podobo avtorskega filma pravzaprav skriva visokoproračunski studijski izdelek.
Ad Astra je še en film, ki je na nedavni Beneški filmski festival zašel v največji meri zato, ker se njegovi producenti zavedajo, da se je Mostra v preteklosti že večkrat izkazala za izvrstno izhodišče za napad na oskarje. Takšna preračunljivost v žanru znanstvene fantastike se je lani močno maščevala ravno tako dobremu Prvemu človeku (2018) Damiena Chazella. Kako bo z Ad Astro, bomo kajpak videli februarja, zdaj pa lahko rečemo, da je Greyev film predvsem še eden v vrsti filmov o vesolju, ki so si zadali ambiciozen cilj osvojiti prestižni kipec ameriške filmske akademije. To bi bil precedens brez primere, saj ima ta žanr eno najbolj pogubnih statistik nasploh. Da bi Grayu s tovrstno komercialno preračunljivostjo uspelo nekaj, kar ni uspelo niti Kubricku, Scottu ali Spielbergu, bi vsekakor bil dosežek posebne vrste. A le kako krivičen dosežek bi obenem to bil.
