Iz intelektualne stiske so se začeli družiti

Na dan splošnih knjižnic je Mariborska knjižnica predsinoči v Hramu kulture Arnolda Tovornika v Selnici ob Dravi pripravila ekskluzivni pogovor z literarnimi prvokategorniki. Večer je bil posvečen spominom na mariborsko literarno Peterico, ki so jo sestavljali Andrej Brvar, Drago Jančar, Tone Partljič, France Forstnerič in Marijan Kramberger. Slednja dva sta pokojna.
Trojici iz znamenite mariborske peterice, Brvarju, Jančarju in Partljiču, Prešernovim nagrajencem za življenjsko delo, so v preteklem letu izšla pomembna dela: Brvarju Transverzala, v kateri so zbrane vse doslej izdane pesniške zbirke, Jančarju izbor kratke proze z naslovom Mnoga življenja, Partljiču pa zbirka novel Ljudje iz Maribora. Vsi trije so tudi ambasadorji Mariborske knjižnice, z njimi se je pogovarjal Mitja Čander, urednik Založbe Beletrina, kjer so knjige izšle. Na literarno postajo Mariborske knjižnice sta prispela le Brvar in Partljič, Jančar se je zaradi bolezni opravičil. Dogodka se je udeležila tudi prva mariborska akademikinja Zinka Zorko, domačinka.

Skupaj in bogata šestdeseta v Mariboru

Ravnateljica Mariborske knjižnice Dragica Turjak je ob knjižničnem prazniku s presenetljivimi podatki uvodoma opozorila na pomen knjižnic danes. V slovenskih splošnih knjižnicah ponujajo 12 milijonov knjig in drugega gradiva. Vse knjižnice in njihove enote letno obišče 10 milijonov obiskovalcev. To je toliko, da bi lahko 800-krat napolnili dvorano Stožice. Vsak član knjižnice letno prebere 50 knjig. Če bi jih zložili eno nad drugo, bi to doseglo višino povprečnega košarkarja.

Nasilna prekinitev Peterice ima posledice

"Ko sem se vrnil, sem iskal ljudi, ki bi mislili in čutili podobno kot sam. Najprej sva se srečala z Jančarjem. Še kot študenti smo prirejali v tedanjem klubu prosvetnih delavcev literarne nastope in na enem okrog leta 1967 nastopi Vladimir Gajšek. Namesto svoje poezije je prebral črtico dijaka srednje kemijske šole v Rušah, Draga Jančarja. Ostrmeli smo in jasno nam je bilo, da je pred nami tekst narejenega pisatelja. Potem sem Draga srečal na Katedri. Forstneriča pa sem spoznal v restavraciji Branik v Ljudskem vrtu, kjer mi je Drago predstavil veseljaškega, haloško ustrojenega Forstneriča in resnega Krambergerja. Slednjega sem poznal po spisu Zakaj še nisem komunist in pesniški zbirki 1960, prvega pa tudi po visokoestetskih, do konca izpiljenih pesmih," se je spominjal začetkov Peterice Brvar.
"Kot pes gonjač nas je zbiral prav France v Peterico. Zavohali smo se in začeli drugovati iz potrebe najti sebi podobne, estetsko zahtevne pisce v Mariboru. Ne tisto, kar se je ponujalo urbi et orbi. Začeli smo se družiti iz intelektualne stiske. Prerasla je marsikdaj v sproščeno drugovanje, marsikdaj na meji objestnosti. V okolju, kakršen je Maribor, zakotju, kjer ne sme nič štrleti, smo se nujno morali začeti družiti in skušati uveljaviti svojo potrebo po višjih, širših kriterijih. Zato smo izdali skupni zbornik Skupaj. Peterica ni bila literarna skupina s svojim literarnim programom, bili smo skupina a posteriori. Družili smo se že po tem, ko smo bili že oblikovani literati. Družili smo se bolj zaradi socialnega prodora, ne novega literarnega principa. Zbornik Skupaj ni bil deležen, kar smo pričakovali, konstruktivne debate, ki bi ta prostor zaprla. Takoj je prešla na politično področje in na represijo. Vsa zgodba se je končala z Jančarjevim zaporom, Forstnerič je odšel z Večera na Delo, Partljič je tudi odšel v Ljubljano. V Mariboru sva ostala le s Krambergerjem, ki pa sva tukaj le živela. Abstinenca je trajala do osamosvojitve."

Avtohtone literarne osebnosti

Prvo srečanje med gostoma peteričarja predsinoči je bilo v Radljah, ko je bil Brvar še gimnazijec in so nastopili s francosko poezijo s profesorico Jožo Ambrož. Partljič je bil gost tega dogodka, tedaj učitelj v Ribnici na Pohorju. Partljič je priznal, da ima dva pristana, dve zatočišči - svojo družino in Peterico. "Forstnerič je bil naša centralna figura, absolutni prvak naše druščine," je dejal Partljič. Jančarja se je spomnil iz časov, ko je urejal kulturno stran v Katedri in je dobil na mizo tri kafkovske črtice dijaka kemolaborantske šole iz Ruš. Objavil je samo eno in čez nekaj dni je dobil ogorčeno pismo Jančarja - šestnajstletnika, ki mu je očital, kako si je drznil izbirati med njegovo prozo in objaviti le eno. "Takoj sem mu odpisal, naj ne bo napihnjen, saj je vendarle njegova prva objava. Predlagal sem srečanje, dobila sva se pred Zamorcem in se takoj navohala. Kramberger ni bil nikoli vzvišen do nikogar od nas in zelo je cenil Janka Glazerja in Stanka Majcna od tukajšnjih literatov. Zame, ki sem imel samo višješolsko izobrazbo, sem se od peteričarjev ogromno naučil. Tudi kritizirali so me, da sem preveč cankarjanski, da se moram otresti sentimenta, mi je poočital Brvar, enako tudi njegov profesor Ahac Pirjevec. Peterica je moja družina," je priznal Partljič.
Ko so peteričarji iskali prednike v okolju, so ga našli v Stanku Majcnu, ki je bil med nami, hkrati pa povsem anonimen. Partljič je kasneje napisal roman o njem Starec za plotom, Brvar je soorganiziral simpozij in izdal zbornik o prelomnem Majcnovem simpoziju v Mariboru.
"Mnogo se pisari in pesmari v mestu, a resničnega prodora v novo, v izrazito individualno poetiko dovolj relevantnih avtorjev, žal, ne vidim," je bil kritičen Brvar. Partljič pa je omenil nekaj pomembnih mariborskih sunkov: leto 1868 in časopis Slovenski narod v Mariboru, Jurčiča, ki ga pride urejat, Maistra, Pohorski bataljon, pekrske dogodke, protižupansko vstajo, od katere žal ni bilo nič. "V tem mestu vsakih toliko let vseeno nekaj je, nekaj nepričakovanega preseneti." Brvar vidi v Mariboru glavni problem v mržnji, ker ni glavno mesto. To se izraža v celi vrsti pojavov, vključno z violami.