Janja Vidmar: Prihodnost se skriva v sočutju

Navadili ste nas na to, da se v romanih z izbranimi ključnimi problemi ukvarjate temeljito, Črna vrana pa me je vseeno presenetila. Hudih reči ne smemo rangirati, ampak vaše soočenje s tem "širšim problemom" se mi zdi še bolj poglobljeno. Je tako zaradi narave problema ali zato, ker ste sklenili biti še večja literarna perfekcionistka?
"No, mnogi mladinski avtorji smo občutljivi na družbeno realnost. Le da se konformizmu stališč, primitivizmu, rasizmu, nacionalizmu in ideološki blaznosti pač upiramo z zgodbami. Na družbene neenakosti opozarjamo z ubesedenjem bolečine, strahu, krivde, sramu in žalosti, vsega, kar s sabo nosijo deprivilegirani, pa gre za otroke in mlade v socialni stiski ali tiste, ki bežijo pred smrtjo ali celo nimajo kam zbežati.

Resnica je nepojmljivo brutalna

Standardnemu stavku "vse osebe in dogodki v tej knjigi so izmišljeni" sledi zasuk: "resnica je mnogo bolj boleča in manj poetična". Kaj je lahko še bolj boleče od črnih vran, punčk, ki jih spolno zlorabljajo vojaki Islamske države? Kaj je lahko hujše od otrok, ki jim pred očmi pobijajo sorodnike in prijatelje in ki jim naprtijo krivdo za smrti?
"Na letošnjem festivalu Itn., na katerem je bila osrednja tema družbeno angažirano pisanje, je režiser Žiga Divjak (naj spomnim: njegova predstava 6 je prejela veliko Boršnikovo nagrado) med drugim povedal tudi, da tragičnih zgodb mladoletnih beguncev ni želel umestiti v predstavo, ker so preprosto prehude in preveč boleče. In resnica o tem je nepojmljivo brutalna. Ustvarjalci skušamo v svojih delih o tej in sorodnih tematikah s poetizacijo do določene mere omiliti tragiko in surovost, kajti človekov um zna biti izprijen in otroci so včasih obravnavani kot potrošni material."
Morda še bolj kot neprizanesljivi opisi najhujših reči, ki se zgodijo otrokom v knjigi, me je presunil popis otroških mehanizmov zanikanja, zabrisovanja, potlačitve realnosti. Samo tako lahko preživijo, ne?

Razlika je v možnosti izbire

Prav gotovo bi lahko našli kakšnega mladoletnega begunca z grozljivo zgodbo tudi v Sloveniji (predvsem v postojnskem centru), se pravi, ne bi bilo nerealno, če bi se romaneskna sedanjost odvijala tukaj, zdi pa se, da ste mladega Slovenca "poslali" v tujino, da je tudi sam okusil, kako je biti tujec in migrant?
"Pri nas mladi po šolanju tehtajo, ali ostati tukaj ali iskati priložnost v tujini. Ne glede na status ekonomskih migracij to še vedno pomeni možnost izbire. Otroci in mladi na kriznih žariščih, kjer divjajo vojne in druga grozodejstva, te izbire nimajo. Že to je ogromna razlika.
Kar se romana tiče, okvirno zgodbo tvorita na eni strani Hiba in njena družina ter na drugi Jan in njegovi. Janovi starši so migrirali v London zaradi boljših ekonomskih pogojev, Hiba je tam čisto sama pristala zaradi vojne v Siriji. Toda če je Hiba kompleksna in reflektira večplastnost posameznikove, geografske, družbene in socialne tragedije, je Jan njeno nasprotje in predstavlja monokulturnost, predsodke, tradicijo, zbeganost, strah in nestrpnost, torej pogoste odzive na tragedijo.
Oba sta odraščala v ljubečem, varnem družinskem okolju, z nekaj odstopanji glede običajev in nazorov, vendar ne tako velikimi, da bi Hibino življenje v drugačnih okoliščinah za Jana predstavljalo eksotiko, odpor ali kaj podobnega."
V vsakodnevni komunikaciji pri poskusih spreobračanja ksenofobov najpogosteje uporabljamo argument – "predstavljaj si, da moraš ti z otroki od doma …" Ampak a sploh pomaga?
"Ves čas se krešejo mnenja in različna stališča o beguncih; seveda obstaja možnost, da se med begunce infiltrirajo teroristi in psihopati in tako dalje, podobno kot obstaja možnost, da je v cerkvi pri spovedi posiljevalec prejel hostijo, ali da je župnikov odpustek dobil nekdo, ki je firmo in delavce spravil na kant. Ampak to nima nobene zveze z otroki, ki so v tej blaznosti nedolžni - in vendar plačujejo visoko ceno.
In če vsaka osebna zgodba reflektira širši družbeni kontekst, ga tudi vsak odziv nanjo. Problem je, da tisti, ki že doma ne simpatizira in ne solidarizira z ljudmi v stiski, prav gotovo ne bo občutil blaznega sočutja do tistih, ki jim na drugem koncu sveta požigajo domove in pobijajo svojce. Zato je treba dvigniti kolektivno zavest do točke, da bomo razumeli stisko otrok tako doma kot po svetu. Kajti vsaj otroci bi morali biti na prvem mestu."
K kompleksnosti spada široka geopolitična slika, priznam pa, da sem se vmes spraševala, ali bodo mladi bralci sledili vsem "selitvam" med kontinenti – od Sirije prek Čečenije pa Nigerije …
"Ravno zato je potrebne več angažirane literature. Prevodne z begunsko problematiko je na splošno že veliko. Naši mladi bralci so se, recimo, srečali z nekoliko drugačno knjigo Otroci sveta, ki sva jo naredili skupaj z Benko Pulko. Marsikdo od njih je priznal, da se je sploh prvič seznanil, kako zelo različno od njega živijo njegovi vrstniki po svetu."

Vem, da zveni utopično, ampak ta svet resnično pripada vsem

Kaj pravijo mladi bralci? Jih je zato, ker je tako hudo, manj, ali pa tisti, ki sploh berejo, zmorejo prebrati vse?
"Mladi bralci, vsaj tisti z že razvitimi literarnimi kompetencami, se dobro odzivajo na roman, saj tudi sicer z večjim zanimanjem spremljajo svet okrog sebe. Seveda pa lahko veliko prispeva tudi izkušen mentor, ki zna pripraviti in usmerjati pogovor o tovrstnih tematikah."
Avtor spremnega zapisa k romanu Boštjan Videmšek (naslov je Humanistični tour de force, zaklinjajoča mantra pa Drvimo v fašizem) vidi v Črni vrani križanca med mladinsko in odraslo književnostjo. Vi?
"Crossover roman je običajno namenjen vsem generacijam, starostno mejo smo določili kot 14+. Boštjanovi nasveti so mi bili tudi sicer v pomoč, zato sem mu zelo hvaležna. Vem, da zveni utopično, ampak ta svet resnično pripada vsem. In ravno zato se prihodnost skriva v sočutju, ne v orožju." (pv)