Jože Slak - Đoka: Nekoč smo se srečali

Triindvajsetega avgusta, na peto obletnico tragične smrti akademskega slikarja Jožeta Slaka - Đoke, so v KiBeli odprli pregledno razstavo njegovih del, ki so v hrambi njegove žene Milene Slak. Skupaj z oblikovalko Išo Jakše sta naredili končno selekcijo in razstavo postavili. Peter Tomaž Dobrila iz Kible izpostavlja, da so jo odprli nenačrtovano, a "tako je moralo biti".
Razstavni prostor polnijo slike, na katerih se Đoka poigrava s formami, oblikovanjem materialov, plesom barv in oblik, prepletanjem abstraktnega in realističnega. "Skladal je v harmonijah čutnosti, zaznavnosti, napetosti in bobneče družbene angažiranosti." Mogoče je, razmišlja Dobrila, najizvirnejši in najbolj izrazit slovenski postomoderni slikar, ki je zapustil s "hollywoodskimi bleščicami prekrito podobo naše v duhovno noč pogreznjene civilizacije".
Prvo posthumno pregledno razstavo so mu postavili v Galeriji Nova Gorica leta 2015. Drugo zdaj pa v Mariboru. Ob odprtju razstave je koncertirala skupina Saeta, v kateri je Slak deloval, kajti bil je tudi navdušen glasbenik. "Igral je tolkala, zlasti indijske table. Iz časa na Akademiji za umetnost v Ljubljani krožijo o njem zgodbe, da je kar sredi pouka vzel table, sedel na tla in odtolkel nekaj za meditacijo in koncentracijo. Drugi so mu prisluhnili. Glasba mu je bila navdih. In pisanje. Zanimal se je tudi za vzhodnjaške veščine aikida ter astronomijo. Svoj zvezdogled je izdelal ročno in morda nas vabi, da moramo pogledati v zvezde, če želimo videti sebe, kar simbolno stori ta razstava, ko nam slike zasijejo kot zvezde in nas potegnejo v njegovo vesolje," razloži Dobrila.

Kultura je "koža"

Nazadnje je v Mariboru razstavljal leta 2012, dve leti pred smrtjo, razstavo je poimenoval Kmetske slike. Umetnik je takrat rekel, da te slike niso slike, namenjene kmetom, temveč slike, nastale na kmetih, "s kmečko pametjo" in so nasprotje "urbanim" slikam, ki si jih prizadeva uveljaviti s tujim bliščem zaslepljena, v bistvu pa kmetska slovenska kulturna srenja. "Odražajo pogled otroka na golega cesarja, z golimi dvorjani, ko so ravno oblekli svoja nova sublimna oblačila iz inozemstva. V deželi, kjer so mnenja pomembnejša od dejstev in pravovernost važnejša od vernosti, je tudi umetnost postala prazna forma, namenjena le 'zgodovinjenju' in 'črpanju sredstev'. Za ta namen mora biti skladna z ideologijo globalnega kapitalizma: žri, če ne, boš požrt, ne glede na sposobnost svoje prebave. Tako se utapljamo v verbalni driski površno razumljenih citatov in parol, ki je spremenila umetnost v politični govor in onemogoča pogled na resničnost, namesto da bi ga razjasnila. Nerazumljivost je postala celo nekakšno sublimno estetsko načelo. Moje slike želijo prikazati cerebralne koprene, ki meglijo naš pogled, onemogočajo razumevanje in komunikacijo med različnostmi ter povzročajo disociacijo, razpad družbenega organizma. Postali smo družba slepih, kar je posledica popolnega nerazumevanja bistvene vloge kulture v življenju družbenega organizma. Kultura je koža, ki drži skupaj meso, kosti in drobovino družbe."

Njegovo vesolje

V zadnjih letih življenja je Slak živel in delal v Jordankalu na Dolenjskem. Leta 2007 je prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo Slike za slepe, ki je kot metafora za različne vrste slepot, od fizične do socialne in ideološke. Ves čas je bil razmišljujoč in primerno kritičen, a vedno spet umetniški. "Đoka je slikal, rezbaril, vnašal v svojo likovnost različne materiale, preizkušal nove tehnike, izdeloval in vedno - v vsem, kar je počel - ustvarjal. Kot izučen kemik, izurjen mizar in vrhunski umetnik. Kroj-razkroj in preobrazba organskega v anorgansko, v umetnino, ki seda in sega v prostor in ga napolni s svojo energijo, s srcem in z duhom. Umetnost je ne samo svet, ampak so naši svetovi. Dobrodošli v Đokovo vesolje in naj vam zvezde kažejo pot."
Razstava je v KiBeli na ogled do 14. septembra.