Darka Zvonar Predan
Te dni se je v Trstu poslovil Juan Octavio Prenz, čigar avtobiografski roman o istrskih priseljencih v Argentini Samo drevesa imajo korenine smo letos predstavili tudi v Večerovi sobotni prilogi, potem ko je knjiga, ki jo je avtorjev slavni tržaški pisateljski kolega Claudio Magris označil kot polno topline življenja, končno izšla tudi v slovenščini. Torej v jeziku, ki ga je obvladala Prenzova mati, Hrvatica iz Istre, poročena z Istranom nemškega porekla, njen sin pa v njem ni govoril, a ga je bral in iz njega prevajal.
Novica o smrti pisatelja, rojenega v pristaniškem naselju blizu argentinske La Plate, od leta 1979 pa Tržačana, me je doletela v letalu nekje nad Beogradom, enem od pomembnejših mest v njegovem življenju, in prešinilo me je, da je prav v teh dneh minilo natanko 16 let od najinega izčrpnega intervjuja za Večer, naslovljenega Ko gre človek v svet, ne sme jokati. Zdaj je svetovljan, ki se je počutil doma povsod, kamor je prišel, in so mu meje pomenile samo nekaj odvečnega, motečega, zapustil ta svet.
Tako kot mej tudi vprašanja o tem, kje so njegove korenine, ni maral, natančneje, nanj je, čeprav ni bil ljubitelj lahkih metafor, odgovarjal z mislijo, ki ga je navdihnila tudi za naslov romana: Samo drevesa imajo pravico do korenin.
Raje kot korenine je imel krila. Rojen v Argentini, tej deželi emigrantov, se je leta 1962 z ženo francosko-indijanskega porekla, s katero takrat še nista bila poročena, prvič podal čez morje v nasprotno smer, v stari svet svojih staršev. Ne kot ekonomski ali politični emigrant, marveč iz želje po odkrivanju sveta. Kot profesor španske književnosti je sprejel mesto na beograjski filološki fakulteti. V Beogradu je ostal pet let, tam se je rodila prva od njegovih dveh hčera, on pa se je začel ukvarjati s prevajanjem poezije. Let 1967 se je vrnil v Buenos Aires, a ker je na tamkajšnji univerzi kot profesor teorije književnosti, naklonjen socialistični partiji, doživljal številne grožnje, je bil leta 1975, tik pred sistemsko uvedbo grobe diktature, prisiljen pobegniti. Spet je pristal v Beogradu, nazaj v Argentino ni smel, niti na pogreb očeta in edinega brata ne, vse do leta 1983, ko so vrgli diktaturo in ga rehabilitirali. Spet je bil sprejet na univerzo v Buenos Airesu, vendar je sklenil ostati na tej strani morja. Takrat je z družino že živel in delal v Trstu, kot predavatelj na tamkajšnji univerzi. Beograd je bil zapustil že leta 1979, precej pred pohodom Miloševića na oblast, torej še pravi čas, a je klima zanj že tedaj postajala čudna. Poslej je živel med Trstom, ki mu je bil zaradi svoje večnacionalne slikovitosti pisan na kožo, in Buenos Airesom, kjer je vsako leto po mesec, dva, včasih po tri, poučeval na tamkajšnji univerzi. Kot docent za hispanistiko je predaval tudi v Ljubljani.
Ves čas je pisal in prevajal, tudi iz slovenščine v španščino. Ne le sodobnih pesnikov, marveč tudi Prešerna, sprva, kot mi je zaupal, bolj iz radovednosti, potem iz uvida, da gre za velikega pesnika ne le slovenskih, marveč evropskih razsežnosti, ki je presegal tedanje kulturne, religiozne, politične meje, za vizionarja, čigar Krst pri Savici je pesnitev Evropejca za Evropo. Za slovensko književnost je Prenz menil, da je odlična, vendar se premalo trudimo, da bi bila tudi bolj prevajana. Sam je izdal več romanov in pesniških zbirk ter zanje prejel več mednarodnih nagrad, predvsem v španskem govornem območju, letos pa za svoj ustvarjalni opus tudi ugledno italijansko nagrado Premio Nonino.
V Trstu je ustanovil večnacionalni center mednarodne pisateljske organizacije Pen. V šali mi je pripovedoval, kako ga je nekoč na sprejemu ob srečanju Pena na Bledu, ker so bili na čelu slovenske vlade, Cerkve in Radia Andrej Bajuk, Franc Rode in Andrej Rot, torej kar trije Slovenci iz Argentine, tedanji predsednik Milan Kučan vprašal, zakaj ne bi še on postal župan Ljubljane. Sam je rad poudarjal, da se pisci nikoli ne bi smeli odreči kritičnemu duhu, in še raje citiral Diogena, ki je ob prisilnem odhodu iz Aten rekel: Prepovedali ste mi mesto, a ste mi pustili svet. Po tem načelu je tudi živel.
