Kdaj je pravi čas za Sto romanov

Miha, dobro situiran, zdrav in srečno poročen pripadnik tehnične inteligence, gre v penzijo. Ne brez strahu pred praznino, ampak kot moški, ki je vedno vse obvladoval z razumom, se tudi tega loti preudarno. Da bo za nov začetek vse na svojem mestu, sklene pregnati tudi zadnji dvom, se znebiti zadnje negotovosti, ki bi lahko ovirala njegov mir. Trenutek za anagnorizem, preobrat iz nevednosti v vednost, načrtuje za po novem letu.
Že prvi dan penzije, na silvestrovo, pa iz škatel na police zloži zbirko Sto romanov in se loti številke ena, Gospe Bovary. Obelodanil je namreč namero, da bo v pokoju sistematično prebral to družinsko slovensko zbirko svetovne dediščine, za katero v aktivnih letih pač ni imel časa. Zato, jo, mehko vezano, iz antikvariata, dobi za poslovilno darilo od sodelavcev. In ker bo končno imel ves čas na svetu zase, ga hoče imeti res zase. Zato sinu in že upokojeni ženi napove, da ne namerava biti dežurna varuška vnukov. Ampak zdaj je pač silvestrovo in sin in snaha gresta v Istanbul in sta seveda pripeljala vnuka starima staršema.