Klara Širovnik
Da so ljudje kupe knjig - ki so ne nazadnje vse prej kot lahki - iz spodnjega v zgornje nadstropje prenašali zaradi občutka pripadnosti in ljubezni do lokalne knjižnice, je za novinarko, ki večino časa preživi v kulturni redakciji časopisa, novica, ki daje krila. Naposlušala sem se že trditev, da gre tisk v pozabo in da je čas knjige v zatonu. Če je v zatonu čas knjige, je namreč neizpodbitno v zatonu tudi moja časnikarska služba in z njo del osebne identitete. Nisem se pripravljena prevrednotiti in se ponovno vprašati, kdo sem. Ne še. Če se je narod pripravljen posloviti od knjig, je časopis - o tem sem prepričana - danes zares pripraven zgolj še za zavijanje sveže solate in pečene koruze.
No, črne misli na stran. V času, ki ne razkriva zgolj krhkosti cest in domov, temveč tudi krhkost človeškega življenja in njegove zapuščine, so na vrednote, ki očitno ostajajo in vztrajajo, v prvi vrsti opozorili običajni državljani. Še toliko več pa pomeni, da "navadneži" vsaj v segmentu kulture, o katerem se čutim zmožna izrekati, v prizadevanjih nismo ostali sami. Četudi mi nova zasedba ministrstva za kulturo že od svojega "nastopaškega" nastopa vzbuja nekatere dvome - veliko je govorjenja in velikopoteznih načrtov, veliko je pisarjenja novih programov, veliko je dolgih, zakompliciranih in vsebinsko praznih govorov -, jim je treba priznati, da v času poplavljanja niso ostajali hladni in počasni. Slovenci smo pogosto priča situacijam, v katerih se na potrebo po sanaciji in hitrem ukrepanju odgovarja "po polžje" in z mnogimi napovedanimi analizami - ter s seveda bolj malo dela! Ob poplavljanju kulturne dediščine in posledičnem pospešenem propadanju nekaterih objektov pa je ministrstva za kulturo dejanske odločitve (in ne zgolj odločitve za to, da se bomo kmalu o nečem odločali) sprejelo hitro, smiselno in analitično. Blagor jim. Naj nas v prihodnjih mesecih ne razočarajo - v dobro vseh nas.
V blatu, krizi in grozi se kaže kultura
Od začetka naravne katastrofe ne le beležijo, kako prizadeta je kulturna dediščina in kakšni so obeti, temveč si s hitrim posredovanjem relativno natančnih informacij (v času krize vse pač ni popolnoma dostopno) prizadevajo za to, da bi bili z novostmi seznanjeni vsi. Da ne gre zgolj za posvetovalne skupine, dokazuje tudi dejstvo, da so v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije razvili aplikacijo za hiter popis škode na enotah nepremične kulturne dediščine. Aplikacija omogoča bolj učinkovito delo konservatorjev pri pregledu stanja na terenu, kot celota pa bodo zbrane informacije pomagale pri prvem ocenjevanju škode in bodo podlaga za to, da bo ocenjevanje škode lahko potekalo hitreje. Obetam si, da bo po hitrejšem postopku posledično potekalo tudi popravilo, in obenem verjamem, da smo v tej krizi z omenjeno aplikacijo morda končno dobili primer "poskusa digitalizacije", ki ni zgolj provizorična fama, ampak pripomoček, ki bo omogočil, da bodo naši zanamci lahko vstopali v graščine in muzeje, v katere danes vstopamo mi.
No, nismo še pri koncu, niti približno. Zdaj je treba bdeti nad tem, ali se bo obnova vsega poškodovanega dejansko zgodila ali pa bo ponovno ostalo pri grandioznih uverturah. Vendar pa brez uverture, kakršni smo bili priča - in tudi to jim je treba priznati! -, koraki, ki morajo slediti, ne bi bili mogoči. Vsaj ne hitro in sistematično. Upam, da poplavni pretres prinaša novo obdobje za leta zanemarjeno področje kulturne dediščine, ki jo - morda tudi zaradi kratke zgodovine naše države in usmerjenosti v drugo, na prvi pogled pomembnejšo infrastrukturo - premalo cenimo in jemljemo za samoumevno.
Strinjam se s trditvami mnogih, da je v tem času treba v prvi vrsti zaščititi živa bitja. Vendar se prioritete - vsaj glede na to, da imamo v naši državi toliko različnih resorjev in toliko različnih javnih uslužbencev, ki prejemajo toliko in toliko plač - ne smejo izključevati. Sodobni človek je popolnoma antropocentričen, samega sebe jemlje kot središče sveta in verjame, da ga nič ne presega. Vendar stavbe in ostala kulturna dediščina niso le kup kamenja in železa. Verjamem, da so tisto, kar nas presega že s tem, da presega čas, ki ga kot posamezniki preživimo na Zemlji. V blatu, krizi in grozi se kaže kultura! In prav zato je naša dolžnost, da kulturno "starosto" sveta tudi v največji krizi zaščitimo po najboljših močeh. Da ne pride šele za človekom in za živaljo - pa četudi so zgodbe o prvem in drugem bolj na dušo trkajoče in bolj srce parajoče.
