Letošnja edicija Festivala slovenskega filma je potrdila, da je domača kinematografija najmočnejša na področju kratkega filma. Vrsta naslovov je bila v zadnjem letu predstavljena na odmevnih mednarodnih festivalih, nekateri so celo osvojili nagrade. Tu sta Stakehouse Špele Čadež in Kazenski strel Roka Bička, ki so ju predstavili v Locarnu in Sarajevu, pa Babičino seksualno življenje Urške Djukić, ki je po premieri v Ottawi prejel nagrado v Bristolu, krono pa je seveda predstavljal uspeh filma Sestre režiserke Katarine Rešek – Kukle z osvojeno glavno nagrado na prestižnem festivalu v Clermont Ferrandu.
"Kratki filmi so se letos res pokazali za izjemno uspešne," je ta uspeh komentirala Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra. "A dejstvo je, da ti uspehi niso naključje. Kratki filmi predstavljajo vstop mladih avtorjev v profesionalno sfero. In ker na sceno prihajajo vse močnejše generacije mladih avtorjev, se bodo ti uspehi še stopnjevali."
Urška Djukić, avtorica animiranega filma Babičino seksualno življenje, je potrdila, da se prav na tem področju pri nas dogajajo najbolj vznemirljivi premiki. "Ker veliko teh uspešnih kratkih filmov podpisujejo avtorice, se zdi, kot da v Sloveniji prihaja do nekakšnega ženskega vala ustvarjalk, ki pripravlja svoje prve celovečerne filme." Djukićeva vendarle meni, da kratkega filma ne bi smeli videti kot podrejene filmske forme. "Rekla bi, da je to tako, kot če bi primerjal slikarsko delo na velikem ali malem formatu. Zame je oboje enakovredna forma, cenjena in vsaka nosi svoje posebnosti. Res pa je smola, da v Sloveniji nimamo televizije, ki bi na svoj program uvrstila in predvajala kratke filme, kot recimo televizija Arte v Franciji in Nemčiji." V kratki formi še toliko bolj izstopajo prav animirani filmi, ki se zaradi zahtevne produkcije soočajo še s težjimi izzivi kot igrani. "V Sloveniji žal ni možno dobiti dovolj sredstev za celovečerni animirani film. Dokler bomo v kulturo vlagali tako malo denarja, bomo morali delati in gledati le kratke slovenske animirane filme," pove Djukićeva.
Da pa forma kratkega filma ni rezervirana samo za mlade in vzhajajoče režiserje, je letos pokazal tudi Rok Biček s filmom Kazenski strel. Zakaj se torej za to obliko ustvarjanja odloči tudi uveljavljeni režiser, ki ima za sabo že dva odmevna celovečerca? "Ker ni denarja za celovečerni film. (smeh) Čeprav to seveda ni čisto res, ker smo najprej dobili sredstva za kratki film in smo ga zasnovali kot neke vrste test za celovečerca. Le da potem denarja za celovečerni film nikoli nismo dobili." Biček v občasnem snemanju kratkega filma vidi veliko korist. "Za bolj izkušene to predstavlja priložnost za vzdrževanje kondicije. Tudi s kratkim filmom lahko poveš super zgodbo, ki morda nima dovolj vsebine za celovečerno formo. Zato na kratki film ne bi smeli gledati kot zgolj na neki prehodni format. Jaz sem ga sicer v primeru Kazenskega strela res uporabil za to, ampak je nastalo nekaj več od tega. Svojo kondicijo sem z njim preveril na vseh področjih, od kamere, scenografije pa do maske."
Biček se je zaradi dolgih procesov financiranja med načrtovanjem celovečernega filma Črna mati zemla vseeno znašel v sila nenavadni situaciji. Dva igralca otroka namreč ob vsem tem čakanju na sredstva zdaj nista več primerna za svoji vlogi. "Mislili smo, da bomo kratki film posneli, da bi preizkusili naša mlada igralca. Izkazalo se je, da sta dobra za svoji vlogi. A preden bomo dobili priložnost za snemanje celovečernega filma, bosta onadva že prestara. Že zdaj sta." Biček meni, da bi kratkemu filmu morali več pozornosti posvetiti tudi zunaj festivalov. "Bilo bi fajn, če bi v slovenskih kinih pred celovečernimi filmi zavrteli še en kratki film, ki bi nekako uvedel osrednji film večera. V Kinodvoru so imeli takšne poskuse, a to se ni razvilo v stalno prakso."
Ne glede na to, ali gre za mlade ali izkušene avtorje, je kratki film torej poskrbel za kar nekaj vrhuncev slovenske kinematografije v minulem letu. Nataša Bučar je optimistična, da se bodo takšni mednarodni uspehi vrstili tudi takrat, ko bodo predvsem tiste mlajše režiserke in režiserji posneli svoje celovečerne prvence. "Trenutno je kratki film zastavonoša slovenskega filma v tujini. Vendar pa upam, da v prihodnje ne bo ostalo samo pri tem in da spremljamo generacijo, ki bo poskrbela, da bodo njihovi celovečerci dosegli približno enake cilje v mednarodnem prostoru. Nočem, da ostanejo pri kratkih filmih, z vsem spoštovanjem do te forme, ki je vsekakor popularna. A to ni cilj. Cilj je še vedno celovečerna forma,“ je zaključila direktorica Slovenskega filmskega centra.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
