Julijski cikel etnojazzovskih koncertov Glasbarium, ki ga je v sodelovanju s klubom KGB na odru pod zunanjo tribuno mariborskega lutkovnega gledališča (LGM) v kompleksu nekdanjega minoritskega samostana pripravil Vasko Atanasovski, se je v ponedeljek, 19. julija, pred kar spodobno napolnjenim avditorijem zaključil z nastopom na Dunaju in v Berlinu delujočega tria Golnar & Mahan. Ne le glasbena prepričljivost, svojevrstna kurioziteta je že narodnostno poreklo vodilne dvojice članov.
Deloma v Kanadi izšolana vokalistka in pianistka Golnar Shahyar (pomaga si tudi z nekaj elektronike) in kitarist Mahan Mirarab (večinoma igra na dvojno električno kitaro z enim vratom s prečkami in drugim brez njih, občasno tudi na nižje uglašeni mali akustični kitari podobno štiristrunsko brenkalo) iz Irana sta avtorja večine skladb ali priredb in besedil - večinoma v farsiju, občasno tudi v bolj globalno razumljivi angleščini. Spremlja ju avstrijski tolkalec Amir Wahba.
Redke priložnosti
Saj vem, da se v poročila o kulturnih dogodkih ravno najbolj ne spodobi vpletati povsem osebnih spominov na davno minula lastna doživetja. A naj mi bo izjemoma vendarle dovoljeno. Nastopi iranskih glasbenikov in še sploh glasbenic so zadnja štiri desetletja namreč nekaj zelo izjemnega.
Iran ima zelo dolgo in veličastno glasbeno tradicijo. A odkar je revolucija pod vodstvom ajatole Homeinija (1902-1989) leta 1979 zrušila zatiralski režim šaha Reze Pahlavija (1919-1980) in ga nadomestila z na nekoliko drugačne načine zadrto islamsko republiko, je pri oblasteh v tej državi glasba nasploh precej nezaželena. Še posebno pa sodobna, do globalnih trendov odprta, posvetna in še zlasti v izvedbi žensk. Številni glasbeniki in glasbenice so tako bodisi prisilno umolknili bodisi zapustili domovino. Priliva podmladka, ki si - če hoče svobodno ustvarjati - prav tako pomaga emigrirati na tuje, pa je iz razumljivih razlogov razmeroma malo.
Torej, bilo je pred skoraj četrt stoletja, ko sem na teletekstu avstrijske nacionalne televizije (saj internet smo takrat tudi že imeli, a ni bil niti približno tako vseprisoten kot zdaj) zasledil napoved nastopa v Franciji živeče legendarne pevke Marzieh, s pravim imenom Khadijeh Ashraf o-Sadat Mortezaie (1924-2010), v Linzu. Do revolucije je v domovini veljala za nekakšno iransko ustreznico francoske nacionalne dive Edith Piaf (1919-1963). Ne prej ne kasneje me niso v neprebojne jopiče oblečeni in na vse mogoče načine ožičeni policaji v spremstvu psov tako temeljito pregledali, pretipali, prežarčili z detektorji kovin in mi obrnili vseh žepov kot tik pred vstopom na ta koncert. Kot tudi druge obiskovalce. Publiko v nabito polni veliki dvorani kulturnega centra Posthof z okrog 650 sedeži so v veliki večini sestavljali Iranci, ki so - po avtomobilskih tablicah sodeč - prišli iz vse Evrope. Priletna pevka drobcene postave, a markantne odrske pojave in še markantnejšega glasu, je, v spremljavi vrhunske zasedbe rojakov z večinoma etničnimi glasbili, poskrbela za huronsko navdušenje tudi med tistimi nekaj padalci, ki nismo razumeli jezika in podrobnosti kult(ur)nega ozadja njenega nastopa.
Mnogo iranskih glasbenikov in večina glasbenic živi v eksilu
Naslednjo iransko glasbenico, Maryam Akhondy, sem v precej drugačnem stilu in konceptu - kot vokalno solistko zafrkantske nemške plehbande Schäl Sick Brass Band - mnogo let kasneje slišal na dvorišču gradu v Murski Soboti. Čeprav že zelo dolgo redno spremljam zelo raznovrstne glasbene dogodke, mi je bil nedavni koncert v Mariboru torej šele tretje bližnje srečanje z (vsaj deloma) iransko glasbo.
Glas, ki prepriča
Seveda spet v zelo drugačnem slogovnem kontekstu. Osnova muziciranja tria Golnar & Mahan tekoče spaja iransko ljudsko izročilo in tradicionalne jazzovske standarde, občasno prepletene z bolj jazzrockovskimi pristopi, harmoničnimi principi zahodne klasične glasbe, ritmičnimi obrazci in tonalitetami arabskega sveta, (zahodne) Afrike ...
Trojico odlikujeta izvedbena virtuoznost in tesna povezanost, v ospredju pa je vseskozi zmogljiv in okreten vokal z osupljivim razponom. Golnar Shahyar se suvereno sprehaja med petjem v običajnem pomenu besede, ljudskim, klasičnim opernim in bolj instrumentalno uporabo svojega glasu. Ta sega od izrazitega jazzovskega scata do bolj eksotičnih, že kar ekstremnih tehnik, ki pa se zdijo izvedene z neverjetno lahkoto, kar nekako samoumevno. A instrumentalni del nikakor ne ostaja zgolj v ozadju in je vendarle mnogo več kot le njena spremljava.
Razmeroma dolg nastop - občinstvo bi seveda hotelo še več - je minil v prijetno sproščenem vzdušju. Tudi po zaslugi nevsiljivo komunikativnega kontakta članov zasedbe s publiko. Očitno je bilo prizorišče na dvorišču med zgodovinskim Sodnim stolpom, starim obzidjem in moderno tribuno zunanjega avditorija LGM pod mogočnim hrastom - skupaj z reakcijami prisotnih - všeč tudi glasbenikom, kar so med nastopom večkrat poudarili. Zvenelo je precej bolj iskreno od rutinsko vljudnostnega dobrikanja. Ob zaključku so napovedali, da pridejo morda spet. Saj Dunaj res ni na drugem koncu sveta ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
