Le kaj je z mano narobe, da se strinjam s takšnim človekom?

Petra Zemljič Petra Zemljič
15.11.2018 15:27

Bosansko-hercegovsko-črnogorski pisatelj Andrej Nikolaidis je v Mariboru govoril o v slovenščino pravkar prevedenem Sinu

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Nikolaidis
Andrej Petelinšek

Andreja Nikolaidisa, bosansko-hercegovsko-črnogorskega pisatelja in kolumnista, je v Salonu uporabnih umetnosti gostila Založba Pivec, ki je v dneh pred slovenskim knjižnim sejmom postregla s slovenskim prevodom njegovega romana Sin, ki mu je leta 2011 prinesel nagrado EU za književnost. "Nagrada ima smisel, seveda, je pomembna za avtorja. Meni so se z njo odprla vrata. Prepričan sem, če je ne bi dobil, ne bil imel toliko prevodov, kot jih imam," je rekel v sredo zvečer pogovoru z urednikom založbe in prevajalcem romana Ninom Flisarjem. Njegove romane so doslej prevedli v 16 jezikov, v slovenščini imamo tri: ob aktualnem še romana Mimesis in Madžarski stavek.
Prav s slednjim, ta je izšel pri LUD Šerpa, je bil Nikolaidis lani ovenčan s priznanjem Meše Selimovića za najboljši roman na območju nekdanje Jugoslavije. Nikoladis je tudi eden vodilnih članov skupine literatov in intelektualcev, ki je poskrbela za preporod sodobne črnogorske literature in prelom s tradicijo. Ob prejemu te nagrade je pisatelj dejal, da njegovi niso tisti, "ki ustvarjajo zgodovino, moji so tisti, ki zgodovino trpijo, moji ne nizajo zmag, moji zmago definirajo kot preživeli poraz. Moji so me naučili, da je treba, kadar te svet boža, kot danes mene, hitro teči in najti zavetje pred tistim, kar bo svet v naslednjem trenutku poslal nadte."
V Mariboru je že bil, ko je z Beletrino predstavil romam Mimesis. V njem in tudi v Sinu Nikolaidis stilizira zgodbe, ki jih je nekje slišal (ali jih tudi) doživel. Za Sina pravi, da je to njegov veliki osebni dosežek. Materiali iz črne kronike so bili hvaležen literarni material, tudi knjige o serijskih morilcih. Roman je del trilogije (Dolazak, Devet), v njem pa se avtor že dotika nihilistične in religiozne vizije sveta, uničuje in zavrača tudi koncept upanja. Sicer pa je rdeča nit enaka kot pri prvih dveh - družinski odnosi.
V romanu sledimo noči v življenju osrednjega literarnega lika, "zlovoljnega in nezainteresiranega za vse razen za pornografijo in neprikrite izbruhe zla." "Ironija, sarkazem, to je temelj moje poetike. Tako pišem, in če tega ne bi imel v sebi, ne bi pisal. S Sinom sem želel ustvariti takšen lik, da ga bralec ne prenese, je pa toliko zdravorazumski, da se mestoma mora z njim tudi strinjati. Moj namen je bil, da se bralec vpraša, le kaj je z mano narobe, da se strinjam s takšnim človekom. To je poanta."
Ima se za črnogorskega in bosanskega pisatelja, tudi jugoslovanskega, kajti prostor skupnega jezika je še kako živ. Včasih izda knjigo celo prej na Hrvaškem ali v Srbiji. Piše kolumne, med drugim za portal Al Jazeera Balkan. Pravi, da kolumne bolj odmevajo kot literatura. Pišejo jih celo največji pisatelji, da preživijo. "Vprašanje je, ali pisanje kolumn kvari literarni tekst." Zaradi izjav, da je bil ožji sodelavec Miloševića, ga je tožil Emir Kusturica, ko je bil svetovalec predsednika črnogorskega parlamenta, pa je zaradi političnih provokacij sprožil celo diplomatski spor med Srbijo in Črno goro.
"Pišem knjige, ki jih rad berem, torej takšne z visoko socialno občutljivostjo. Čeprav sem želel biti pesnik, in če bi znal pisati poezijo, bi jo pisal. Enkrat sem napisal pesem, pa je bila tako grozna, da je ne bom nikoli več."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta