Matic Majcen
Film Jutri je še en dan (C'è ancora domani, 2023) nas postavi v Rim, v čas neposredno po drugi svetovni vojni. Italija je v vojni doživela poraz, a ljudje zaradi prihoda ameriških vojakov vseeno čutijo duh svobode. To pa ne velja za Delio (Paola Cortellesi), gospodinjo in mater treh otrok, ki svoj vsakdan živi pod jarmom skrajno patriarhalne družbe. Njeno jutro se začne s klofuto, ki ji jo prisoli njen soprog Ivano (Valerio Mastandrea), slednji pa tudi kasneje čez dan ne zamudi priložnosti, da je ne bi spominjal na njeno manjvrednost in podrejen položaj v družbi.
Če bi to bil ameriški film, bi film sledil dokaj jasni pripovedni strukturi, ki bi vodila od razgrnitve Delijinega položaja do njene končne osvoboditve, a film Jutri je še dan se tega loti na bistveno bolj prefinjen način. Celovečerec sijajno oriše sprijaznjenost običajnih žensk z ujetostjo v patriarhalni red, ki so ga v preteklosti privzemale za normalnega. Priložnosti za Delijin premik v boljši jutri so v filmu podane po drobtinicah, a prav ti posamezni žarki svetlobe nekje daleč na koncu tunela so tisti, ki se jih mora protagonistka oklepati v iskanju boljšega življenja zase in za svoje potomce.
Film je s temi motivi svojevrsten naslednik prelomnih Tatov koles (Ladri di biciclette, 1948), neorealističnega mejnika Vittoria De Sice. Jasno, Jutri je še en dan niti pripovedno niti slogovno ni tako prelomen, gre pa za iskren in izredno dobro realiziran poklon neorealistični tradiciji. V filmu je nemalo vrhunskih elementov: že na prvi pogled izvrstna črno-bela fotografija Davideja Leoneja, ki sijajno pričara neko preteklo obdobje na podoben način, kot je o polpretekli severnoirski zgodovini nedavno spregovoril film Belfast (2021).
Iskren in izredno dobro realiziran poklon neorealistični tradiciji
Potem pa je tu še sama avtorica filma. Paola Cortellesi namreč ni samo režiserka, temveč je sijajna tudi v glavni vlogi filma. Petdesetletna Rimljanka je film posnela po spominih njenih prednic na življenje v Rimu v času po vojni. Paola Cortellesi je sicer v Italiji uveljavljen obraz, ki se ponaša z že četrt stoletja dolgo kariero tako igralke kot glasovne igralke za sinhronizirane ameriške filme. Jutri je še en dan je njen režiserski prvenec, ki ga je lani oktobra premierno predstavila na domačem filmskem festivalu v italijanski prestolnici in je z njim tam osvojila tri nagrade. A le malokdo si je upal napovedati, kakšna senzacija bo to.
Film je namreč v naslednjih mesecih dobesedno pometel s konkurenco v italijanskih kinih. Z več kot petimi milijoni prodanih vstopnic in 50 milijoni evrov prihodkov ga je videlo več gledalk in gledalcev kot hollywoodska hita Barbie in drugi del Cameronovega Avatarja. S tem je postal peti najbolj gledan italijanski film vseh časov, od kar 19 nominacij na italijanskih nacionalnih filmskih nagradah David di Donatello pa jih je osvojil šest. S tem si je tudi Paola Cortellesi odprla pot v lepšo filmsko prihodnost in je na hitro postala ena najbolj opevanih italijanskih avtoric. Film Jutri je še en dan morda pri nas ne bo takšna uspešnica kot v Italiji, a gre tudi brez tega konteksta za prepričljiv zgodovinski pogled na zametke feminizma v italijanski prestolnici.
Omenimo še, da bodo na nocojšnji projekciji v sodelovanju s Feminističnim filmskim festivalom FeFi kot predfilm predvajali šestminutni film Labod, ki je pod avtorstvom Evelin Bizjak, Neje Rakušček, Monike Rusak, Anje Ružica Tadić in Tjaše Tomc nastal na delavnici Luksuz produkcije.
V primeru dežja bo projekcija prestavljena na sredo.
