"Majolka Šuklje je bila pojem dinamike in zanosa"

Pisal se je 17. december 1991. Gledalci so do zadnjega kotička napolnili Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, da bi si ogledali celovečerni prvenec 28-letnega režiserja, s katerim je tudi slovenska kinematografija zakorakala v novo, poosamosvojitveno obdobje. Zanimanje za premiero filma je bilo tako veliko, da je 200 ljudi celo ostalo pred vrati, film pa je tudi med distribucijo po vsej državi v kina privabil lepo število gledalcev.

Trideset let kasneje se Vinci Vogue Anžlovar seveda ne pritožuje, ker je film Babica gre na jug v teh letih dobil domala mitološki status. "Seveda to godi," nam pove v sproščenem pogovoru pred petkovo slavnostno projekcijo v Slovenski kinoteki. "A to se je zgodilo bolj po spletu okoliščin."

In res, ko danes 58-letnega režiserja soočimo s konkretnimi tezami o tem, kako nekateri prizori metaforično predstavljajo takratno osamosvojitev Slovenije od nekdanje skupne države, nam nameni presenetljivo zadržan odziv. Na primer, že čisto prvi kader filma pokaže babico (Majolka Šuklje), ko s kovčki izstopi iz avtomobila znamke Yugo, z nogo zaloputne z vrati in odločno odkoraka proti sodobnemu hotelu. "Ta prizor je bolj naključje," komentira našo tezo, a obenem prizna, da je v kakšnem drugem prizoru ta vidik tudi sam imel v mislih. "Tablice, ki jih David (Bojan Emeršič) vseskozi menjava na avtomobilu, prihajajo iz različnih republik nekdanje Jugoslavije in na neki način izražajo ta vidik. Ko ga kasneje vidimo v mercedesu, je ta parkiran pred izložbo z novimi mercedesi. Predvsem v tem prizoru se kaže njegova ambicija, da bi mu enkrat uspelo. Vidik osamosvajanja se bolj kaže v nekem upanju, ki smo ga leta 1991 še nosili v sebi."

Filmske režiserje sicer pogosto slišimo izraziti kritiko na račun lastnih filmov, posnetih na začetku kariere, a pri Anžlovarju ni povsem tako, saj ohranja zelo trezen pogled na svoj prvenec. "Pri filmih je tako, da več kot je denarja, več se da narediti. Pri Babici smo imeli na voljo samo 21 snemalnih dni. Ko smo delali načrt snemanja, smo morali ven pometati več prizorov, ker smo vedeli, da jih ne bomo mogli posneti. Ko zdaj gledam film, v njem vseeno vidim kar nekaj mrtvega toka. Danes bi vanj vnesel več dogajanja."

Prvi japonski film v slovenščini

Nastanek filma Babica gre na jug je bil zaznamovan z dokaj nenavadnim načinom financiranja. Spomnimo, Anžlovar je sredstva zanj dobil z zmago na razpisu japonske družbe Tocuma Japan Corporation. Težava pa je zaradi nemirne klime ob slovenski osamosvojitvi nastala pri prenosu teh sredstev. "Posel je bil ogrožen, ker se je Slovenija osamosvojila, Japonska pa je še ni priznala, tako da so pravzaprav na lepe oči financirali film v neobstoječi državi. Zaradi tega je tudi financiranje moralo teči drugače. Slovenske banke takrat niso imele ocene A-kategorije, zato je moral iti prenos sredstev čez avstrijsko banko." Režiser se je takrat po denar s prijateljem odpravil z avtomobilom in ga je v gotovini pripeljal čez mejo. "Bankovce sva si basala v žepe. V banki so naju zelo čudno gledali. V šali smo rekli, da je to sicer res prvi slovenski film po osamosvojitvi, vendar pa je tudi prvi japonski film v slovenščini," pove Anžlovar.

Film je predstavljal pomembno prelomnico tudi marsikomu iz igralske zasedbe, predvsem Bojanu Emeršiču, s katerim je sicer režiser prijateljeval že od študijskih dni. "Z njim sem se že prej zelo dobro razumel. Bilo je sicer tako, da je bila vloga najprej ponujena drugemu igralcu, a se mu je zdela 'brezvezna'. Na srečo. Tega filma si brez Bojana sploh ne predstavljam. Ogromno igralskih bravur je vnesel v to vlogo."

Spomini na film vseeno prinašajo občutek otožnosti, saj glavne igralke Majolke Šuklje žal ni več z nami. Anžlovar tudi njej namenja zgolj lepe besede, predvsem na račun njenega unikatnega osebnega značaja. "Bila je prava rokerica. Prvič sem jo videl v predstavi Tomaža Pandurja Šeherezada v Mladinskem gledališču, kjer je delala špage, stoje in vse živo. Bila je pojem dinamike in zanosa. Polna življenja in tudi izjemno duhovita." Prav v povezavi z njenim sodelovanjem na filmu je nastalo tudi nekaj najbolj nepozabnih anekdot. "Za rojstni dan smo ji kupili steklenico viskija. Rekla nam je, da se ne more zabavati z nami, ker se gre v svojo sobo pripravljat na snemanje. Ko je kasneje šel nekdo od nas potrkat na njena vrata, če bi si lahko izposodili to steklenico, je rekla, da je ni več." (smeh)

Dedek gre na jug s Cavazzo, Novakom in Zalo Đurić

Uspeh filma Babica gre na jug pa se vendarle ni povsem prelevil tudi v Anžlovarjeve nadaljnje projekte. Upi na boljše pogoje za filmsko ustvarjanje v samostojni državi so se, vsaj v njegovem primeru, dokaj hitro izjalovili. "Takoj po Babici sem posnel še ameriško koprodukcijo Oko za oko (1993), nato pa sem že imel pripravljen scenarij za film Babica gre na jug 2. Takrat mi je eden izmed članov komisije na ministrstvu za kulturo direktno rekel: 'Tvoj scenarij je res najboljši, ampak ali ti misliš, da boš vsako leto posnel nov film?' Do mojega naslednjega filma je minilo osem let, nato do nadaljnjega še deset let, do najnovejšega pa zdaj 13 let."

Kljub tem dolgim razmikom pa bo v prihodnjem letu luč dneva vendarle ugledalo nadaljevanje Babice. Anžlovar film Dedek gre na jug namreč končuje dobesedno v tem trenutku. "Ko končava intervju, grem naprej montirat Dedka. Film naj bi bil gotov konec februarja. Od tam naprej pa bomo videli."

Morda bo tole zvenelo kot presenečenje, vendar novi film kljub prepoznavnemu naslovu ni nadaljevanje tistega iz leta 1991. "Film nima nobene povezave z Babico. Edino moja pesem If You'll Be Back se pojavi tudi tu. Ker gresta glavna lika tokrat res na jug, v države bivše Jugoslavije, smo ji tukaj dali naslov Ako se vratiš. In to je edina povezava." Od kod torej sploh naslov Dedek gre na jug? "Ko sem pisal scenarij, film še sploh ni imel tega naslova, ampak se ga je nekdo spomnil šele kasneje in zadeva se je hitro prijela. Gre za zgodbo o dveh prijateljih, ki ju igrata Boris Cavazza in Vlado Novak. Eden umira za rakom in drugi ga pride iskat v bolnico, ker je dobil naslov njegove bivše ljubezni. Skupaj se odpravita na jug, v Srbijo, in na poti skoraj povozita romsko punco, ki je bila priča umoru. Igra jo Zala Đurić. Vzameta jo s sabo. Nato vsi bežijo pred kriminalci in se skrivajo med Romi. Veliko je glasbe in na koncu je happy end." (smeh)

Vinci Vogue Anžlovar si bo tako v letu 2022 vendarle izpolnil svoje dolgoletne želje. A kot pravi, je v tem času slovenska kinematografija vseeno napravila veliko dobrega in mlajše generacije dandanes spet prinašajo mnogo tistega upanja, ki ga je imel sam v času svojega prvenca. "Slovenska kinematografija je v blaznem vzponu. Letošnji Festival slovenskega filma in potem še Liffe sta pokazala, da mlada in srednja generacija snemata perfektne filme," v pozitivnem tonu zaključi slovenski režiser.