Melita Forstnerič Hajnšek
Z Marino Gumzi in Gregorjem Božičem, soavtorjema filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov, smo se pogovarjali pred nocojšnjo mariborsko premiero v okviru LIFFE-a.
Težko smo že čakali vajin film v naših kinodvoranah. Po odmevni premieri v Torontu in prejetju desetih vesen na portoroškem festivalu, kar je bil fenomen brez primere, je bila čakalna doba neverjetno dolga. Zakaj tak zamik? Je v zvezi z LIFFE-om?
Marina: "Hvala za vprašanje, končno imam priložnost, da o časovnici distribucije povem nekaj tudi jaz. Po tem ko je film v Portorožu prebil nacionalni zvočni zid, kar je za slovenski film izjemno in dragoceno, je bilo o tem, kdaj naj bi pokazali film in kje, slišati nekaj čudnih pripomb. Najbolj nejevoljni so bili, resnici na ljubo, nekateri novinarji, med njimi taki, ki se jim filma ni ljubilo pogledati v Portorožu (s tem so se celo javno pohvalili, kar ste objavili v vašem časopisu). Za slovensko premiero smo si že lani, ko je delovno verzijo filma pogledal Simon Popek, in izrazil interes, da ga predstavi na svojem festivalu, izbrali LIFFE, glede na to pa smo tempirali tudi začetek redne distribucije v kinih. O začetku distribucije Kostanjev smo se že pred Torontom in Portorožem natančno uskladili s Kinodvorom, ki bo film gostil od 25. novembra naprej. Ekipo iz Kinodvora močno cenim. Zelo sistematično in vestno vzgajajo občinstvo in negujejo splošno kino-kulturo, njihov kino pa je pravi dom za rojstvo našega filma v prestolnici. Zanj so se še pred portoroškimi nagradami zelo angažirali. Tudi če bi dobili sto vesen in še tri oskarje po vrhu, začetka distribucije filma ne bi mogli kar prestaviti in zaradi njega iz načrtovanega programa umakniti kak drug film. Kdor ne razume programiranja kina, bo morda težko razumel specifike teh usklajevanj, ampak tudi jaz, ki ne znam sestavljati letal, ne pišem člankov o tem, kako naj bodo letala narejena, da bodo letela hitreje. Paket LIFFE in začetek distribucije sta bila skratka natančno premišljena. Z vsemi temi nagradami v Portorožu ni nihče računal, a tudi če bi šli v kina en dan po Portorožu, ne bi s tem pridobili nobenega gledalca, ki bo sicer v kino šel v naslednjih tednih. Če bi film po drugi strani pokazali na solo projekciji en teden po Portorožu, kar nam je bilo ponujeno, bi na to projekcijo prišlo par sto ljudi, vsi ostali, ki jih film zanima, pa bi, enako kakor zdaj, morali čakati na LIFFE oziroma na redno kinodistribucijo.
Dva meseca po tem, ko je bil film prikazan na festivalu v Portorožu, ni poleg tega nikakršna neverjetno dolga doba. Ravnanje s filmi - posebej slovenskimi filmi, do katerih imajo gledalci še zmeraj določen predsodek - zahteva občutek, pozornost in priprave. Kinodvor in naš distributor so zdaj pripravljeni in prve štiri projekcije v Ljubljani in Novi Gorici so en teden pred začetkom že razprodane. Tudi mnogi, ki se ne zanimajo nujno za slovenski film, so slišali za Zgodbe iz kostanjevih gozdov in veliko ljudi komaj čaka, da ga bodo lahko šli gledat v kino. V dveh mesecih od Portoroža filma ni nihče pozabil, in čas za kino je zdaj pravi - kostanjski. Vse je, skratka, kakor mora biti."
Čemu pripisujeta tako navdušenje, vihar, ki ga je zanetil vajin film? Nenavadno, da zadnja leta nagrade v Portorožu pobirajo predvsem prvenci?
Gregor: "Zdi se mi, da so ljudje, ki so film že videli, reagirali predvsem na neko izrazito lepoto podobe. Zanimiva jim je bila tudi umeščenost v kraje, ki zbujajo neko posebno zanimanje, ter to, da film govori o občutkih, ki jih marsikdo v Sloveniji lahko razume, poveže s sabo ali pa z zgodbami svojih staršev in starih staršev. Film govori o pozabljenih krajih, osamljenih ljudeh, o propadanju družbenega tkiva in izseljevanju... Vse to so teme, ki so bile v Sloveniji močno prisotne v preteklosti, hkrati pa so še vedno del našega vsakdana, žal.
Slovenski prvenci so bili v zadnjih letih kvalitetni in me ne preseneča, da so dosegli določeno odmevnost. Mladi avtorji so postavili v ospredje željo po umetniškem izražanju in so z mladostniškim zagonom premostili izredno borne razmere, v katerih ustvarja večina slovenskih filmarjev."
Marina: "Pred kratkim sem štela. V zadnjiih sedmih letih je vesno za najboljši celovečerni film dobilo šest prvencev, poleg njih pa je bilo v tem času sproduciranih še, če se ne motim, sedem ali osem drugih filmov mladih avtorjev, prvencev ali drugih filmov, ki so bili prikazani na festivalih v Torontu, Benetkah, Locarnu, Rotterdamu, Karlovyih Varyih in Tribeci. Vsi ti filmi so bili narejeni z budžetom približno enega in pol povprečnega francoskega filma. Da se razumemo: majhen vložek ni razlog za kvaliteto teh filmov. Diskrepanca med vloženimi sredstvi in izjemnimi uspehi je podlaga za upravičen alarm; dokaz, da je slovenski film potrebno jemati z vso resnostjo in mu omogočiti pogoje za rast."
