"Za sabo je pustil samo lepe stvari." Veliko stvari. Ko jih zdaj poskušam nanizati, mi zmanjkuje prostora. Multimedijski umetnik, ki je raziskoval razmerje med zvokom in podobo na različnih ravneh, v projektih, kot so Elektroakustika, EXP_LAB in Beli šum. Ustanovitelj in programski vodja Zavoda za umetnost in tehnologijo uho; oko. Ustanovitelj Centralne postaje, razstavnega in produkcijskega centra na Koroški cesti, v srcu Maribora. Soustanovitelj Zavoda Udarnik. Dolgoletni programski vodja Mednarodnega festivala računalniških umetnosti MFRU. Oče, mož, sodelavec, prijatelj.
On je bil tisti, ki me je povabil k sodelovanju pri MFRU in vztrajal, vsako leto znova, ko sem hotela odnehati. Pripravljala sem simpozij, a v resnici je šlo bolj za to, da čim več ljudem pokažemo, da obstajajo svetovi onkraj tega, kar srečujejo vsak dan. Različne vektorje, zvoke, podobe, misli, doživetja, ki vodijo do novih stanj zavesti. Bili smo skupina, a Marko je bil tisti, ki nas je povezoval, vzpodbujal, dajal naloge, se boril za sredstva, iskal zaveznike, on je poganjal nas in projekte. Po njegovi zaslugi smo v Sloveniji dobili biografijo in izdana zbrana dela Edwarda Zajca, pionirja računalniških umetnosti slovenskega rodu, ki je večino življenja preživel v ZDA, kjer je poučeval na Univerzi Syracuse. Po Markovi zaslugi in z njegovim osebnim angažmajem smo ga tudi predstavili na Hrvaškem, v Muzeju suvremene umjetnosti v Zagrebu. Zajčev obisk je bil velik dogodek, a ko sem na obrazu tega skromnega izumitelja videla, v kakšno veselje je bilo to njemu samemu, mi je postalo jasno, da ima Markova strogost višji namen. Delal je stvari, ki so res nekaj pomenile. Zgodovino.
V zgodnjih osemdesetih je soustanovil Abbildungen Variete, enega tistih fantastičnih umetniških kolektivov, pri katerih, ko enkrat začneš pojasnjevati, zablesti vse duhovno razkošje tistega časa. Delali so muziko, a ne moreš jim reči bend - bolj celostna umetnina, a to zveni preveč mrtvo. Takrat je Slovenija doživljala enega svojih kreativnih vrhuncev, izumljali smo vse, od glasbe do denarja in svobode izražanja, in nam, ki smo uživali to anarhistično svobodo brezvladja zadnjega desetletja pred razpadom Jugoslavije, na misel ni prišlo, da je to čisto naključje, darilo zgodovine. Samo zato smo lahko spoznali nekaj, za kar danes mnogi ne vedo, da obstaja. Mnogi - in to je veliko bolj pomembno - pa to poznajo samo po Markovi zaslugi. Spoznali smo, da je umetnost nekaj, kar se te dotakne, preseneti, obogati, ti odpre nov svet, kaj enega, množico svetov! in to želeli deliti z drugimi. Ker - nekaj tako krasnega sublimnega lepega - ni mogoče imeti samo zase. To, mislim, je gnalo Marka.
Spoznala sva se na Dunaju. Ne da bi vedela, sva se oba prijavila za študij pri Petru Weiblu na Angewandte (Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju), in oba naredila sprejemne. Bilo nas je malo in Weibel nam je dal priložnost, da odkrijemo toliko novega. Ves svet je bil naš. Marko se je po študiju vrnil v Slovenijo in v ta širni svet je vpisal tudi Maribor in Slovenijo, kar je ogromen podvig. A če zdaj pomislim, je bil za tak podvig pripravljen od samega začetka. Med vsemi nami je bil najbolj zavzet. Delaven. Bil je strog do sebe in zahteven. Asket. V Mariboru je naredil vse za to, da bi lahko tudi z drugimi delil to, kar je poznal in cenil sam. Ne samo svoje delo. Ustvaril je priložnosti in možnosti za to, da lahko ustvarjajo drugi. In odprl prostore, kjer se ta dela in njihovi ustvarjalci srečajo z občinstvom, občinstva pa z njimi. Ni besed, s katerimi bi lahko opisala, koliko volje, vztrajnosti, potrpežljivosti, odrekanj, popuščanj, kompromisov, dobrote, koliko časa in življenjske energije je bilo treba za to. Vse, na koncu. In zato moramo zapisati v preteklem času. Marko Ornik je bil ključna osebnost sodobne slovenske umetnosti. Na voljo je imel tako zelo malo, a ustvaril je tako zelo veliko.
