Med pogovori z avtorji novejše literature: V Mariboru imamo nekaj

Veselje je bilo v ponedeljek v Kibli v Mariboru prisluhniti pogovorom z avtorji novejše literature, ki je izšla v Mariboru. Peter Rezman je predstavil roman Mesto na vodi, Tomo Podstenšek roman Kar se začne z nasmehom, Franjo H. Naji roman Zadnji gozd in Kristina Kočan zbirko kratkih zgodb Divjad. Dogodek v okviru Slovenskih dnevov knjige nas je popeljal skozi različne, a vse zelo zanimive literarne dogodivščine. Orlando Uršič, urednik knjig, ki so izšle pri založbi Litera, je pri opisovanju literarne bere opozoril na pestro motiviko današnjega časa, gre za zgodbe o ekoloških problemih, migracijah, izključenosti, o tem, kako delujejo lažne novice, in o medsebojnih odnosih. Ko je opisoval še spretnost opisovanja avtorjev in njihov jezik, je optimistično povzel, da v Mariboru "imamo nekaj".
Marsikaj dobrega je najti tudi pri sicer brutalno površinskem junaku v knjigi Franja H. Najija. Zadnji gozd opisuje odnos do migrantov, antijunak zgodbe nam je v razmislek o tem, kako si oblikovati ta odnos. "To je roman, ki govori o na videz naivnem, vprašanjih, zakaj zlo obstaja, o dobrem, kje so meje med njima in kako se eno in drugo izrazi," je v Kibli dejal Naji.
"Kako ljubim poletje," reče junakinja v eni od kratkih zgodb Kristine Kočan iz Divjadi. Češnje, ribez, borovnice, kosmulje, maline barvito naslikajo letni čas, jesen in zima sta drugačna. "Opisujem običajne ljudi v povsem običajnih situacijah," je rekla avtorica, sicer pesnica, zato je jezik v Divjadi zgoščen, poetičen, notranjega dogajanja je več kot zunanjega.
Peter Rezman v svojih delih najpogosteje obravnava tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim življenjem. In tudi v Mestu na vodi je "imel v mislih Šaleško dolino oziroma Velenjsko kotlino", saj je to košček sveta, za katerega ga posebno skrbi. "Dogodki, ki sem jih opisoval, so me med pisanjem dohitevali, kar sem imel za fikcijo, je postajalo res," je še povedal Rezman. Z okoljem ravnamo, kot da nismo odvisni od njega.
Veliko nasmehov in smeha je bilo slišati med Podstenškovim branjem odlomka iz knjige Kar se začne z nasmehom. O junaku se razširi novica, da je zadel milijonski dobitek na loteriji, in "igre" ne more zaustaviti. Kako nisi dobil na loteriji, ko pa je bilo v poročilih! posluša. In seveda ne manjka tistih, ki bi hoteli, da jim donira ali posodi delček domnevnih milijonov. Gre tudi za odnos do novic v tem času in za delovanje družbenih medijev, ki povzročijo, da mu tudi bližnji ne verjamejo. "Ljudje se sami odločijo, čemu bodo verjeli," je rekel avtor.
Bi bili bolj srečni, če bi bilo vse belo, bolj belo od belega? je na raso oziroma barvo kože nanašajoče se vprašanje Franja H. Najija iz romana. Je prav, da v imenu domnevnega napredka uničujemo okolje? vre iz Rezmanove zgodbe. Vztrajati pri resnici ali se prepustiti konstruktom je dilema Podstenškovega junaka. Kako ugotoviti, da je ob vsem v odnosih med ljudmi še najlažje živeti, se med drugim sprašujejo ljudje v Divjadi Kristine Kočan. Odgovori so v knjigah, bom napisal, čeprav lahko to koga spomni na tisto, kar voditelji kvizov rečejo pred reklamami.