Pred natanko 150 leti so Monet, Degas, Renoir in njihovi somišljeniki zanetili revolucijo. Zdaj, poldrugo stoletje kasneje, Ava Tribušon Ovsenik s prvo samostojno razstavo v Sloveniji prinaša svoje impresije množic v UGM-ov Kabinet v Mariboru. Se pod vso to lepoto in kičem še vedno skriva prvotni uporniški duh?
Sovražiti impresionizem iz pravih razlogov
Kulturni in politični konservativizem praviloma dojema impresionizem kot zadnjo pravo, veliko umetnost, preden naj bi ta postala izrojena in degenerirana, a gre za, kot pravijo, dvorezen meč. Čeprav ga označujejo kot zadnjo "pristno" umetniško smer in mu priznavajo izjemen umetniški domet, je impresionizem hkrati zasejal semena estetskega relativizma, s tem pa postavil temelje za radikalno preobrazbo umetniškega izraza. Impresionizem je torej smrt tradicionalne umetnosti in hkrati rojstvo moderne umetnosti. Z odmikom od ustaljenih norm je odprl vrata subjektivnemu izrazu, eksperimentiranju in novim definicijam lepega. Čeprav se je bolje izogibati pretirani politizaciji umetniških obdobij in poenostavljenim dihotomijam, kot so "renesansa dobro, moderna slabo", vseeno cenim konzervativno interpretacijo prav zato, ker v primerjavi z začetnimi podporniki, ki hvalijo impresionizem pretežno iz plehkih razlogov (da je očarljiv, nežen in lep), razumejo subverzivno plat impresionizma, ki je hkrati afirmiral in hkrati izpodbijal klasične ideale.
Tisti, ki ga sovražijo, ga sovražijo iz pravih razlogov. Danes je impresionizem predvsem varna, lepa in pa institucionalizirana umetnost. V muzeju d'Orsay množice obiskovalcev praktično onemogočajo poglobljeno kontemplacijo del. Hkrati smo mu že od formativnih let dalje čezmerno izpostavljeni preko neskončne reprodukcije, ki se kaže na podobah razglednic, dežnikov, na čajnih skodelicah, posterjih v poslovnih pisarnah, čakalnicah pri zdravniku, skratka neumorna komercializacija in komodifikacija ga je dodatno trivializirala. Iz revolucionarne avantgarde se je pretvoril v malomeščanski kič.
Kljub temu je pomembno razumeti, da je impresionizem že v svojih radikalnih povojih razkril svoj komercialni potencial. S tem ko se je uprl tradicionalnim institucijam, kot sta Cerkev in država, se je moral povezati s korporativnim kapitalizmom – kar dodatno potrjuje Marxovo tezo, da je kapitalizem uničujoč za tradicijo. S tem so sprejeli ideje liberalizma o svobodnem izražanju pa tudi trgovanju in tako postali privlačni za novo konsolidirane buržoazne zbiratelje.
Svež vpogled v protislovnost impresionizma
Razstava Ave Tribušon Ovsenik ponuja svež vpogled v to protislovnost impresionizma. Njena serija slik množic, ustvarjena z uporabo tehnike mešanja olja na platnu z digitalnim tiskom, ki v svetu visoke umetnosti še vedno velja za tabu, saj je viden kot nekaj goljufivega, hkrati kritizira sodobni individualizem in njegove posledice ter slavi hedonistične užitke sodobnih družb ob tropskih plažah. Ta dvojnost omogoča različne interpretacije in ravno v tem je bistvo privlačnosti oziroma zmožnosti impresionizmovega nagovarjanja širših množic – v njegovi dvoumnosti komuniciranja svojega (političnega) sporočila in njegovi dvoumnosti v odnosu do oblik avtoritete, ki prevladujejo v modernih družbah. Te oblike avtoritete hkrati kritizira in slavi. Tako lahko konservativnejši gledalci v delih prepoznajo kritiko alienacije in, kot že rečeno, neumornega individualizma, medtem ko lahko mlajše, liberalnejše generacije v njih vidijo komentar o masovnem turizmu ter tako posredno o stanovanjski in okoljski krizi. Ava Tribušon Ovsenik svojo razstavo dopolnjuje z dvema objektoma, ki ju kustos razstave Jure Kirbiš označi kot predmeta poželenja oziroma buržoazni dekoraciji, značilni za salone luksuznih jaht. Vendar je ironija prav v tem, da so največji buržoazni dekorum pravzaprav hedonistične karibske slike same. Te namreč delujejo kot sofisticiran buržoazni okras, ki zadovoljuje konvencionalne predstave o tem, kaj naj bi bil "dober okus" v umetnosti, dovolj komercialen, da se dobro pozicionira na mednarodnem trgu, in dovolj kičast, da se dobro prodaja v podobi razglednice. Je v konstantnem dialogu med visoko umetnostjo in kičem, in to moramo sprejeti, da bi zares obračunali z impresionistično zapuščino. Prav ta napetost znotraj gibanja – med njegovo kritično potentnostjo, komercialno privlačnostjo, med njegovo modernostjo in sentimentalnostjo - ni šibkost, temveč ključni del tega, kar ga dela vrednega nadaljnjega resnega premisleka.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike in vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnost. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
V Londonu delujoča umetnica je intelektualno najbolj prodorna prav v svoji kritiki individualizma, saj prepoznava, kako pretirani individualizem vodi do odpovedovanja civilizacijskih horizontov simbolnih pomenov, to pa posledično v razmah etičnega in moralnega nihilizma. Ta proces se manifestira v izgubi herojske razsežnosti življenja, s tem pa v izgubi smisla za višji smoter in v izgubi strasti za nekaj, zaradi česar se je vredno boriti in umreti. Tako v množicah zopet začutimo skupnost, pripadnost, predvsem pa, kot pravi sama, olajšanje in preprečitev, da bi se umaknili nazaj v alienacijo in "samoosredinjenje".
Donald Trump je zdaj punk
Še preden sem si uspel odgovoriti na vsa stara vprašanja, so se mi ob razstavi porajala nova ali, bolje rečeno, stara nova vprašanja - ali naj umetnost stremi k transgresiji ali naj sprejme vlogo varnega, lepega, dolgočasnega dekoruma? Na nekem osebnem nivoju mi je v resnici vseeno, saj me transgresivna umetnost bolj kot ne dolgočasi: redkokdaj je zares unikatna, večinoma je ekonomsko oportunistična. To je že v 19. stoletju ugotavljal Courbet s svojim izrekom o tržni potencialnosti škandala in zavrnitve s strani Salona: "V čast mi je biti zavrnjen."
Zakaj sem na razstavi Ave Tribušon Ovsenik v UGM Kabinetu mislil na pozabljenega ameriškega predsednika Geralda Forda?
Po drugi strani pa, če bi si Ava Tribušon Ovsenik želela biti transgresivna, to ne bi mogla več biti. Če je še nedavno upiranje družbenim normam, spolnim konvencijam in buržoaznim institucijam nosilo izrazito levičarske konotacije in bilo v domeni politično progresivne, bohemske buržoazije ter uživalo podporo intelektualne elite, takšni ekscesi po prvem Trumpovem predsedovanju in ob njegovi vnovični izvolitvi ne vzbujajo več simpatij v taboru mainstream liberalnega esteblišmenta. Transgresija – moralna, politična in estetska – je namreč v zadnjem desetletju postala izrazito desničarski fenomen. Donald Trump je zdaj punk. A stvari so veliko večje od mene samega in to vprašanje presega osebne preference. Namreč Združene države Amerike so v svojih najboljših trenutkih izkazovale izjemno sposobnost vzpostavljanja ravnotežja med kulturno vitalnostjo in politično stabilnostjo. V svoji raznoliki in policentrični kulturni ter državljanski tradiciji so dosegle svojevrsten genialni politični kompromis: uspele so preoblikovati identitetna sovraštva in družbena rivalstva v sublimacije eksplozivne, globalno privlačne kulture, medtem ko je politična sfera ostajala v mejah dolgočasnega. Danes je ravno obratno. Imamo dolgočasno umetnost in razburljivo politično dogajanje.
To ravnotežje se je manifestiralo v soobstoju seksualno transgresivnih, eksplozivnih filmov, kot sta Kitajska četrt Romana Polanskega in Bertoluccijev Zadnji tango v Parizu, na eni strani ter pragmatičnega, neideološkega republikanca in takratnega ameriškega predsednika Geralda Forda na drugi. Če smo nekoč imeli Martina Kippenbergerja v umetnosti, ga imamo danes v politiki, kar predstavlja problematičen premik. V času, ko se ruši liberalni svetovni red, vzpostavljen po padcu Berlinskega zidu, se zastavlja ključno vprašanje: Ali lahko ponovno vzpostavimo ravnotežje med estetiko, vibrirajočo s komaj ukročenimi obscenskimi energijami, in politiko, ki vztraja v sivini nezanimivega? Ali lahko ponovno odkrijemo formulo, ki je omogočala soobstoj provokativne, vitalne in transformativne umetnosti s politiko, ki je očiščena vseh utopičnih fantazij in hrepenenj, ki jih država pa tudi realnost sama nikoli ne moreta zadovoljiti?
