Sonja Borus je bila ena judovskih mladenk, ki se je med drugo svetovno vojno v konvoju tako imenovanih Joškovih otrok iz Berlina prebijala v Palestino in med drugim eno leto prebivala tudi v Sloveniji, v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu. Po vojni je v Izraelu postala Šošana Harara in bila med ustanovitelji kibuca Ruhama, v katerem čila triindevetdesetletnica živi še danes.
Konec leta 1941 ji je prijateljica sopotnica podarila dnevnik in prvi vpis je z Lesnega Brda. Zadnji vpis je iz leta 1949, ko je že bila v Ruhami. Dnevnik, ki ga je pisala v nemščini, je prvič izšel šele leta 2010, in še to v butični, družinski izdaji tako rekoč. Štiri leta pozneje je dnevnik izšel za širšo javnost v Nemčiji, leta 2018 v italijanščini, zdaj pri nas, kmalu bo izšla tudi hebrejska izdaja. Pričevanje bo torej dostopno na vseh postajah na Sonjini poti. Dnevnik je v slovenščino prevedel dr. Jaša Drnovšek, ki je leta 2018 poskrbel tudi za prevod Joškovih otrok (Beg in alija skozi Evropo, 1940–1943), pričevanje Josefa (Joška) Indiga (1917–1998), takrat dvajsetletnega hrvaškega Juda in mladinskega cionističnega vodje v organizaciji Mladinska alija. Joškovi vrhovni zgodbi torej sledi parcialna in zelo osebna zgodba Sonje, ki pa ima vendarle tudi širšo veljavo. Zlasti se zdi pomembna za slovensko okolje, saj so v tem zgodnjem obdobju vpisi najpogostejši. Bralci se gotovo začudimo ob informacijah, da so judovski mladi leta 1942 hodili v Ljubljano k zobozdravniku in celo v opero ter da so bili v okolje integrirani tudi tako, da so bili vajenci pri obrtnikih na primer. Založba ZRC SAZU, ki je Sonjin dnevnik - prej pa že Joškove otroke - izdala, je ob dnevu spomina na žrtve holokavsta pripravila spletno predstavitev knjige. Dr. Irena Šumi, ki je napisala spremno besedo k Joškovim otrokom, je razložila kontekst: v Ljubljanski pokrajini ravnanje z Judi ni bilo tako uničevalno, želeli pa so jih deportirati v notranjost Italije, tudi zato, da se ne bi povezovali z narodnoosvobodilnim bojem. Zgodba Joškovih otrok (drugi izraz je otroci iz vile Emme, po italijanskem zatočišču) je pomembna "slovenska zgodba" tudi zato, ker je njen del slovenski pravičnik med narodi Uroš Žun, ki je del teh otrok, beguncev na slovenski meji, rešil pred prepovedjo vstopa v Jugoslavijo.
Zapuščenost, osamljenost, samota, ljubezen
Univerzalni pomen pa daje Sonjinim zapisom prav intimna plat. Prijateljica, ki ji je dnevnik podarila, je zapisala v posvetilu: "... upam, da ti bo nadomestil človeka". Sonja - in večina njenih vrstnikov - je bila sama. Oče je umrl v taborišču že leta 1939, starejši brat je zbežal na Poljsko, a ga je nacizem tam dohitel, in potem so jo ločili še od mame in mlajšega brata. Mamo je neskončno pogrešala, in tudi ko so njena pisma nehala prihajati, ni nehala upati, da je še živa. Vendar ni preživela, z najmlajšim otrokom sta bila ubita takoj po deportaciji v Auschwitz-Birkenau. Sonja je to izvedela po vojni, a tega ni zapisala v dnevnik. Kot da bi se bala, da bo z zapisom izguba postala dokončna.
Občutljivo dekle je bila in tipično najstniško labilno, mučila jo neuslišana ljubezen, v takšnih razmerah pa je sicer običajno občutenje osamljenosti preraščalo v bojazen pred univerzalnim nesprejetjem. Čeprav je osamljena, si v tej strogi skupnosti velikokrat želi samote. Ob bolečem pogrešanju mame in obsesivni zaljubljenosti v Sallija v dnevniku izrazito izstopa seriozno ukvarjanje z judovskimi mladinskimi funkcionarji - skrbniki, med drugim z Joškom.
Kako se bo zanikovalcem mogoče upreti, ko več ne bo živih prič? Z dokumentiranimi pričevanji in učnimi vsebinami o holokavstu
Atraktivna pripoved, vendar ne razprodaja holokavsta
Tudi Dita je izgubila vso družino. Oče je od izčrpanosti umrl že v taborišču, ki so ga, ko je postalo vzdrževanje fasade nepotrebno, razpustili, za delo neprimerne taboriščnike ubili, druge pa transportirali v druga taborišča, Dito in njeno mamo v Bergen-Belsen. Dita je komaj preživela, mama pa si ni opomogla in je umrla nekaj tednov po osvoboditvi.
Španski novinar in pisatelj Iturbe je te osnovne tone močno orkestriral. Izriše najznamenitejše osebnosti iz družinskega taborišča in splete med njimi zgodbeno mrežo, v fabuli najde mesto celo za najbolj zloglasne rablje, zlasti za Mengeleja. Knjiga se izteče v poglavje "kako so živeli naprej" - taboriščniki in njihovi krvniki. Marsikaj je skratka zasukal tako, da je dobil "navdihujočo pripoved o pogumu in vztrajnosti mlade deklice, ki se je s knjigami zoperstavila grozotam nacizma", kot piše že na naslovnici, vseeno pa se zdi Knjižničarka iz Auschwitza poštena knjiga. Med likom Dite in "likom" Sonje je precej paralel, predvsem je tudi Dita nenavadno okupirana z judovskimi mladinskimi voditelji. Kljub temu da je v tem obdobju še imela starše in da jih je imela ob sebi, je začela iskati bližine in vzore med mladimi ljudmi, kot se pač v teh letih dogaja vsem najstnikom. Roman pa ponudi tudi uvide v Ditino povojno osamljenost, v občutek, da ni, dobesedno, nikjer nikogar, ki bi jo poznal, razumel, imel rad. V stanje torej, v kakršnem je bila Sonja že ves čas med vojno.
Ob zgodbah teh dveh mladih punc sem na kibuc prvič pogledala z druge perspektive. Zmeraj sem o tem fenomenu razmišljala v ideološko-ekonomskih okvirih, kot o "kmetijski proizvodni zadrugi na idealistični osnovi", kot piše v prej omenjenem glosarju. Zdaj pa sem pomislila, da je ta oblika skupnosti morda nastala tudi ali predvsem zato, ker je večina ostala brez primarnih skupnosti, brez primarnih družin.
Avtentičnega pričevanja in romansirane "navdihujoče pripovedi" (ali pa ZRC SAZU-ja in Učil) praviloma ne bi smeli zmetati v isti koš/članek. Knjigi res na različna načina govorita o podobni mladosti sredi uničevanja in verjetno nagovarjata različne (mlade) bralce. Cilj izdaje takšnih knjig pa je isti in skupni doseg bi lahko bil res velik.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
