V četrtek je del kitajskih tankov, ki že dva tedna zlovešče okrepljeni čakajo na meji med Kitajsko in Hongkongom, zapeljal v posebno administrativno regijo, ki še vedno uživa določeno suverenost v odnosu do Pekinga, potem ko je leta 1997 teritorij prešel izpod britanske pod kitajsko oblast. Množični protesti v Hongkongu za ohranitev suverenih demokratičnih svoboščin bodo kmalu trajali polne tri mesece in napetosti se stopnjujejo. Današnje proteste, ki naj bi bili eni najbolj množičnih, je policija prepovedala.
"Strah?" je prejšnji teden ponovil častni gost letošnjega festivala Dnevi poezije in vina. "Toliko sem že doživel, da sem strah izgubil. A ne vem, kaj bodo vsi ti dogodki v Hongkongu prinesli. Edini strah, ki me preganja in ga nosim v sebi, je strah, da ne bi mogel še naprej predajati znanja, ki ga imam, da ne bi imel možnosti predavati. Če bi se svoboda zamejila, bi glede na mojo starost s tem verjetno zamejili in ustavili tudi mene," je dejal Zhao Zhenkai. Iz kitajščine, v katero je prešel v skoraj vsakem odgovoru, je intervju prevajala Katja Kolšek. Kitajskega pesnika, prejemnika številnih mednarodnih nagrad in priznanj, pozna svetovna literarna javnost predvsem pod imenom Bei Dao, ki ga je dobil po izboru prijatelja Mang Kea. Umetniški imeni sta izbrala drug drugemu, ko je bilo v začetnih letih po kulturni revoluciji na Kitajskem pomembno, da so vsaj nekaj časa njihove prave identitete ostale skrite.
Odgovor
Nizkotnost je geslo nizkotnih,
plemenitost je epitaf plemenitih,
poglejte, kako je pozlačeno nebo,
prekrito z lebdečimi izkrivljenimi sencami mrtvih.
…
Nove priložnosti in svetleče zvezde
sedaj krasijo neovirano nebo:
to so pet tisoč let stari piktogrami,
to so budne oči generacij, ki prihajajo.
(iz zbirke Nismo nedolžni, prevedla Katja Kolšek, Beletrina, 2019)
Kultura umetnosti in politična kultura
V intervjujih, ki jih je dal v devetdesetih in na začetku 21. stoletja v Ameriki, je poudaril nelagodje, da se ga predstavlja kot glas, ki naj bi ujel več kot le lastna občutja in razmisleke konec osemdesetih let na Kitajskem. Biti enovit glas vseh ljudi je bila ideja oblasti. In prav taki agitprop književnosti so želeli pesniki meglene poezije in avtorji, združeni okoli revije Danes, s svojim literarnim delom postaviti kritično ogledalo ter alternativo. "Vlada in oblast sta eno, kultura pa je nekaj drugega. Meni gre za kulturo. Za kitajsko kulturo, ki jo je treba ohranjati in napajati," pojasnjuje sedemdesetletni kitajski pesnik. V Hongkongu se zadnje desetletje počuti dobro. Od leta 2006 mu kitajske oblasti ne prepovedujejo več vstopa v državo in nekajkrat je bil tam. To, da je blizu jezikovnemu okolju, v katero je bil rojen, v katerem je odraščal in ustvarjal, mu je pomembno.
Dediščina sodelovanj in prijateljstev
Njegovo ustvarjanje, delo sta ključno zaznamovali urejanje in sodelovanje pri literarni reviji Danes. Prve izvode so med ljudi razdelili leta 1978. Revijo so lepili tudi po zidovih. V Pekingu so te, polepljene s protestnimi in literarnimi deli, imenovali zidovi demokracije. "V sedemdesetih je bila Kitajska zelo temačno in zaprto okolje, leta 1989 pa so se prostori začeli odpirati. Ta proces nam je uspelo ujeti, prevesti tudi skozi poezijo. S tem smo morda bili del teh procesov in morda smo nekaj k njim in k zavedanju med ljudmi tudi prispevali," je pojasnil s tridesetletnim premislekom, da je sam v pesmih poskušal izraziti predvsem notranje konflikte, ki jih je čutil ali opažal. "Vsak od nas je izhajal iz sebe. Šele kasneje smo ugotovili, da je šlo za generacijsko spremembo mišljenja, da so mnogi želeli pogledati širše na horizonte in preko obzorij."
V intervjujih je večkrat opozoril, da individualnost, kot so jo razumeli, ni imela zveze z individualizmom in individualiziranostjo, ki je postala del propagande zahodnega kapitalizma in potrošništva. "Zame je individualnost v osebnih odnosih, ki smo jih oblikovali in vzpostavili," pojasni in pove, da je še vedno v stiku z večino soavtorjev in soustvarjalcev, ki jih je združila revija Danes. "Ne gre toliko za zgodovinsko dediščino, ki bi jo nosil s seboj. Sploh ne, če zgodovino razumemo kot projekt države. Gre za osebno zgodovino izkušenj, prijateljstev in naših sodelovanj tako v okviru meglene poezije kot revije Danes."
Obzorja neodvisnosti
"Izgnanstvo mi je pomagalo razumeti, da nam je vsem ljudem skupna želja po srečevanjih in komunikaciji"