(MRTVI KOT) Zaustavitev

Slovenska tiskovna agencija pripravlja napoved dogodkov na področju kulture za cel teden. Kdaj pa kdaj, nekajkrat na leto se zgodi, da za nedeljo piše: Ni napovedanih pomembnejših dogodkov. Ne spomnim se, da bi kadarkoli doslej to pisalo še za kak drugi dan. Niti od preteklega marca ne, ko je bila prvič razglašena epidemija. Za ta teden so s tem stavkom markirali tri dni od sedmih, ponedeljek, sredo (se pravi danes) in nedeljo. Za druge dneve so nabrali po en dogodek, največ dva.

Tudi drugi viri pravijo isto: službeni mejl ali navsezadnje Večerov prireditveni vodnik. In tudi tisto, kar je napovedano, večinoma niso več niti prenosi umetniških dogodkov, temveč nadomestna polnila.

Vem, da bo že čez kak teden urnik malo bolj zapolnjen, ker sta se med drugimi SNG Maribor in SNG Drama Ljubljana odločila, da ne bosta pripravljala predstav samo za nedoločljivo prihodnost, temveč bosta imela spletne premiere. Ampak vseeno ne morem kaj, da ne bi v trenutnem zastoju videla več kot naključje.

Ko nas je doletelo zaprtje prvič, je vladala kljub strahu pred virusom skoraj nekakšna evforija. Kar brbotalo je od idej. Umetnost oziroma umetniki so potencirano opravljali nalogo, ki pritiče njihovemu početju – osmišljali. Čutili so potrebo, da povedo, da nam je ta virus ob vsem slabem prinesel tudi nekaj dobrega – umiritev. In v tem zastoju naj bi našli tudi čas in priložnost za umetnost. Ampak ne le, da večina pač ni zbrala dovolj zbranosti za umetnost (nasprotno, še več je hitre konzumacije hitrih vsebin), premora doslej ni bilo niti za umetnost. Zaradi pandemije oziroma posledičnih omejitev so se umetniki vsi vrgli v iskanje načinov, kako te omejitve obiti ali kako jih inkorporirati v umetniški proces oziroma izdelek. Seveda predvsem ali tudi zato, ker morajo ustvarjati za minimalno preživetje, v nemajhni meri pa tudi zato, ker mislijo, da morajo nenehno ustvarjati, da bi lahko ustvarjali.

Medtem ko so umetniki sami iskali nove poti za umetnost na daljavo, inštitucije pa so jih pozivale, naj jim posredujejo dela in misli o času, v katerem živimo, mi je direktorica ene od slovenskih galerij rekla, da bi bila najbolj vesela, če bi galerija umetnikom lahko ponudila podporo za to, da si ne bi izmišljevali ad hoc projektov, ampak bi v miru snovali bodoča dela.

Na gledališkem portalu Sigledal je režiser Tomi Janežič zapisal: "Največjo korist bi gledališče imelo, če bi si drznilo, da se (navzven) povsem ustavi. Če bi se mu omogočilo (finančno in drugače), da se ustavi. /.../ Pravim 'navzven' zato, ker se gledališče ne ustavi niti, če ga ustaviš. Igralec se ne ustavi niti, če ga ustaviš. Za marsikaterega igralca (ali režiserja) bi bil najboljši trening, če leto dni ne bi igral (režiral). Za marsikaterega umetnika. Tako mislim. Posledice bi bile (to bi bilo mogoče celo dokazati) ustvarjalne in, ja, produktivne. A seveda to zveni blasfemično. In kot bi človek prilival olja na ogenj vseh, ki imajo umetnike za lenuhe in zajedavce."

Tudi režiserka Mateja Koležnik, ki je ves čas omejitev v Nemčiji režirala predstave, nekaj še za živo publiko, nekaj za splet in nekaj na zalogo, se je spraševala, kakšen smisel ima vse skupaj, kaj bo sploh ostalo od vsega tega omejenega ustvarjanja za vsako ceno.

Ko so torej vame zazijala ta prazna mesta v napovedniku, sem pomislila, zdaj pa je res tukaj, ustavitev. Zdaj smo obupali nad nadomestnimi oblikami umetnosti in se naveličali domislic o koronačasu. Ne zmoremo in nočemo več. Utrujeni in otopeli smo. Pavza. Po premoru pa – ne, ne bom ponavljala floskul o novem polnem zagonu. Nihče ne ve, kaj bo potem.