Triindvajset let mineva, odkar sta Thomas Vinterberg in Lars von Trier ustanovila gibanje Dogme 95, s čimer sta se zavezala asketskemu pristopu k filmskemu ustvarjanju. Tudi po vsem tem času oba še vedno sodita med največje evropske režiserje, vseeno pa sta se njuni poti vmes nekoliko razšli. Von Trier je podobno kot na začetku kariere še vedno izrazito avtorsko naravnan ustvarjalec, ki v svojih filmih preko osebnih tem preizkuša nove pripovedne postopke, s čimer se marsikdaj še vedno klanja gibanju Dogme 95 - v tem desetletju najočitneje z Melanholijo (2011) in novim filmom Hiša, ki jo je zgradil Jack (2018). Pri Vinterbergu pa je vendarle nekoliko drugače. 49-letnik je prav v tem desetletju dokazal, kako izjemno dober pripovedovalec zgodb je, in to tudi izven konteksta omenjenega gibanja. Prav zato ni presenetljivo, da ga je tu in tam že odneslo v nekoliko bolj uglajene žanrske vode, kakor denimo v njegovi filmski adaptaciji Hardyjevega romana Daleč od ponorelega sveta iz leta 2015.
Vinterberg se je na podoben način zdaj lotil še ekranizacije resničnih dogodkov iz leta 2000, ko je med vajo ruske vojske na morju prišlo do eksplozije v podmornici Kursk K-141, zaradi česar je umrlo vseh 118 mornarjev v njej.
Danski režiser nam s svojo uprizoritvijo teh dogodkov pokaže, da je dejansko šlo za skrajno žalostno in travmatično zgodbo, ki bi jo bilo mogoče preprečiti, a se je vse skupaj sprevrglo v veliko tragedijo. Takšen zaključek ima v filmskih vodah sila znan podton - Vinterbergov film je še eno nadaljevanje večne zgodbe o obsojanju vojaške mašinerije, ki ji ni mar za mlada življenja, medtem ko veljaki v udobnih sedežih v imenu nacionalizmov vlečejo eno slabo potezo za drugo. Pri tokratnem filmu je sicer povsem očitno, da je njegova tarča predvsem politika današnje Rusije z Vladimirjem Putinom na čelu, pa vendar Vinterberg svojo zgodbo pove tako prepričljivo, da kljub pristranskosti izzveni povsem kredibilno. Zgodba o umrlih mornarjih je že sama po sebi tako srce parajoča, da film sploh ne daje vtisa kopije klasičnih "podmorniških filmov", kot so Das Boot (1985), Lov na Rdeči oktober (1990) ali Škrlatna plima (1995), temveč deluje kot nepogrešljivo poučna lekcija iz nedavne svetovne zgodovine.
Vinterberg je dobro porabil doslej najvišji proračun za svoje filme
