Nadarjeni za izsiljena dokazila

Bolj ali manj običajnim prošnjam, ki prihajajo na naslov kulturne redakcije, se je to poletje pridružil nov tip: prošnje kandidatov za Zoisove štipendije, se pravi štipendije, "namenjene kot spodbuda za doseganje izjemnih dosežkov in s tem ustvarjanje dodane vrednosti na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti". Štipendije za nadarjene skratka. Na nas se kajpak obračajo tisti mladi ljudje, ki naj bi izjemne dosežke dosegli (besedna zveza doseči dosežek ni poseben dosežek, upam) na področju umetnosti. Kako lahko mladi dokažejo, da bodo dosegali te dosežke? Z že doseženimi dosežki seveda. Ampak ne kar enimi. Za dijaka, ki se ukvarja z literaturo na primer, ne zadošča objava pesmi v šolskem glasilu. Niti ne v kakšni splošni literarni reviji. Moral bi biti presneto dober pesnik, da bi se vanjo prebil, a tudi če bi se, mu to ne bi pomagalo. Ne, dijak potrebuje svojo pesniško zbirko.
A tudi če mladi pesnik dobi pesniško zbirko, še ne dobi nujno štipendije. Za to, da bi jo morda dobil, potrebuje, citiram eno od pisem, "dve pozitivni kritiki na knjigo, objavljeni najmanj en dan pred začetkom študijskega leta". Enako je z mladim likovnim ustvarjalcem na primer, potrebujejo razstavo v razstavišču, ki ni šolsko, in dve kritiki razstave.
Ne vem, ali je to jasno: po naravni poti do tega ni mogoče priti. Res nekatere srednje šole že dolgo in dobro gojijo tradicijo izdajanja zbirk zato, da bi spodbujale pesniške upe. Druge pa so se začele pečati z založništvom točno zato, da bi njihovi dijaki dobili štipendije. In ker štipenditor, Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad, ve, da pogoj, ki ga je sam postavil, ni nujno verodostojen, ga je nadgradil z drugimi neverodostojnimi pogoji. Ne samo, da mora dijak na tak način priti do umetniškega izdelka, enako izsiljeno mora priti tudi do kritike in do objave te kritike. Z umetniško ustvarjalnostjo mladih se strokovno ukvarjajo specializirane ustanove, festivali, revije (recimo revija Mentor), ampak to ni dovolj. Zato si mora mladi štipendist izprositi še eno kritiko, od nekoga, ki se sicer ne ukvarja s svetovanjem začetnikom, in potem mora ta strokovnjak ali kar dijak sam doseči še, da bo ta kritika objavljena v mediju, ki sicer ne objavlja zapisov o neprofesionalni umetniški produkciji.
Saj je menda jasno: mladi so zakon, vsi navijamo za njih. Super je, če so tako dobri, da bi jim radi izdali knjigo, postavili razstavo, dali oder za predstavo ... In res ni težko napisati par besed, če veš, da boš z njimi nekomu pomagal, ga spodbudil ali mu celo pridelal preživetje oziroma preživetveni delež. Tudi v časopisu se že najde prostor za objavo. (No, v bistvu ni tako lahko, kritika mora biti objavljena tako, da se je bodo usmilili klasifikatorji za vzajemno bibliografsko-kataložno bazo podatkov Cobiss, brez vpisa se lahko mladi umetnik, četudi je preskočil vse prejšnje ovire, obriše pod nosom za štipendijo.)
Ampak. Saj veste, kaj bom napisala. A je prav, da sodelujemo v tem dobronamernem potvarjanju? A je prav, da se morajo mladi učiti izprositi promocijo? Iz pisem vidim, da je nekaterim ob tem res nelagodno, drugim pa sploh ne. Na koncu bodo dobili štipendijo tisti, ki so bili bolj neizprosni.