V bistvu ga ni odstavka pri Cankarju, ki bi ga lahko imeli za banalnega. Vedno gre za upor prekonstituirani resnici, za osmišljanje sveta, za vizijo, ki daleč presega čas, v katerem je živel. Njegova tržaška predavanja predstavljajo zavest o odgovornosti posameznika, razmislek o smislu družbene in narodne biti, iz katerih s polnimi pljuči diha neka neobičajna in nenavadna širina, kulturna in politična vizija, ki velja tudi za sodobni čas.
Pri Cankarjevi dramatiki navadno odmislimo sam tekst in sledimo odrski postavitvi, ki je vedno (tudi) odraz režiserjeve interpretacije. In vendar: pred nekaj dnevi se mi je ob poslušanju vrhunske zborovske izvedbe skladbe Karla Pahorja Oče naš hlapca Jerneja utrnil spomin izpred desetletij, ko je Jerneja v svojskem, za današnje dni daleč preveč avličnem slogu interpretiral tržaški igralec Stane Raztresen. V njegovem Jerneju je bil Cankarjev upor zoper krivico, vendar tudi glasen klic po spoštovanju etične postave neke skupnosti, v kateri se je s Stanetom Raztresenom prepoznavala njegova generacija primorskih Slovencev.
