Slovenska kinematografija je premajhna, da bi bila zapolnjena z velikim številom prelomnih filmov, nekaj takšnih pa je v zadnjih 122 letih nedvomno bilo. Nastanek prvega slovenskega igranega celovečerca Na svoji zemlji (1948) je morda celo največji od teh veličastnih trenutkov, a iz današnje laične perspektive proces njegovega nastanka izgleda dokaj preprost in logičen. Šlo je za enega "uradnih filmov" takratne nove povojne oblasti, izraz zmagovite politične propagande, s katero je želela politika (skupaj z ljudstvom) tudi na velikem platnu postaviti spomenik zmagi v drugi svetovni vojni ter ponuditi ideološki kažipot ob prvih korakih v novi družbeni ureditvi. Osvobojena Slovenija je potrebovala svoj film in politika je poskrbela, da ga je tudi dobila.
Dokumentarni film Filmoljubje režiserja Slavka Hrena nam zdaj zelo dobro pokaže, da je bila zgodba o nastanku tega prelomnega filma mnogo bolj zakomplicirana. Podrobnejši pogled razkrije, da ta produkcija ni bila delo prekaljenih filmskih mojstrov, temveč večinoma mladih filmskih tehnikov, ki so do tedaj snemali zgolj kratke filme in so želeli svoje učenje prvič sploh ponesti tudi v formo celovečernega filma. France Štiglic, režiser, katerega ime je danes usodno zaznamovano s filmom Na svoji zemlji, sploh ni bil prvi izbor na njegovem režiserskem krmilu. Ne samo to – bil je šele četrti. In nadalje, film morda res prikazuje uradno ideologijo takratnih oblasti, a je vseeno moral iti skozi ostro cenzorsko sito v Beogradu, kjer mu je denimo takratni šef Agitpropa Milovan Djilas očital, da poveličuje vlogo slovenskih partizanov v zmagi nad Nemci ter da bi moral namesto tega prikazovati skupen boj vseh jugoslovanskih republik proti okupatorju. Hrenov dokumentarec je poln tovrstnih presenetljivih anekdot, ki še enkrat več nazorno pokažejo, kako so zgodovinsko pomembni dogodki pravzaprav zapolnjeni z naključji in tveganji, ki bi lahko dogajanje zlahka ponesla v povsem drugo smer.
Film, ki bi kronično potreboval še en obisk montažne sobe
