Dokumentarni filmi so velikokrat prinašalci preslišanih glasov, spregledanih perspektiv, skritih resnic, krutih usod, majhnih zmag in velikih (brez)upov. Nekateri pa so v današnji poplavi informacij, dezinformacij, polresnic, škandalov in moralnih panik tudi prinašalci nepogrešljivih, nujnih zgodb. Takšnih, ki prečesavajo, podčrtujejo, povezujejo, osmišljajo, parafrazirajo, parodirajo vso to komunikacijsko goščo, skozi katero se je včasih zelo težko prebiti do jase. Kar nekaj takšnih, ki si jih je za razumevanje sveta okrog nas vredno in celo treba ogledati, se je odvrtelo tudi na festivalu dokumentarnega filma v drugem največjem grškem mestu Solun.
Socialni dumping
Prva nepogrešljiva zgodba se ponaša s tem nazivom že v naslovu: A Necessary Story. Grško-francosko-belgijska koprodukcija prinaša vpogled v ekonomske vzvode, ki od zloma borze leta 1929 obvladujejo stari kontinent in Grčijo kot državo, kjer so se vsi gospodarski pretresi zadnjega stoletja odvijali na nacionalni ravni. Francoska profesorica zgodovine z Univerze v Parizu VII Annie Lacroix-Riz v filmu na primer pojasni: "Na podlagi resnega arhivskega raziskovanja je dokazano, da so poslovne elite izbrale fašistično rešitev. Gospodarske denacifikacije po vojni pa nikoli ni bilo."
Podrejanje se je nadaljevalo z gospodarskimi sredstvi, glavni orodji pri tem pa sta bili zadolževanje in posledični varčevalni ukrepi. Evropa se je medtem združevala v unijo, domnevno v imenu miru, a Lacroix-Rizova pravi, da predvsem zaradi rezanja plač delavcev in zaščite dobičkov korporacij. "Edina pomembna stvar je varčevalni program. Socialni dumping je glavni sestavni del projekta Evropske unije." Pri tem pa ne smemo pozabiti, dodaja, da unija ni ukinila nacionalnih držav, ampak nasprotno, povečala je moč največjih – predvsem Nemčije -, manjšim pa jo v veliki meri odvzela, kar je najbolj občutila prav Grčija.
Kričanje ekonomije
Podobno "kričanje ekonomije" se s pomočjo sankcij in propagande trenutno odvija v Venezueli, ki po Grčiji postaja naslednja kaznovana država za ustrahovanje vseh, ki bi si drznili razmišljati zunaj sistema neoliberalnega kapitalizma. Režiser filma Make the Economy Scream Aris Chatzistefanou je prepričan: "S tem dajejo vsem sporočilo: ne glede na to, kako boste volili, boste imeli resne težave, če se z vašo vlado ne bomo strinjali. Ko Mike Pence pravi, da ni čas za diskusijo, ampak za akcijo, ne govori samo Venezuelcem."
Pristopi k podreditvi neposlušnih so na različnih kontinentih drugačni. Medtem ko lahko v Južni Ameriki to pomeni državni udar ali invazijo, so v Evropi metode bolj prefinjene: v Grčiji so v tednu pred referendumom za izstop iz unije kot opozorilo zaprli vse banke. V prejšnjih filmih Debtocracy (Dolgokracija, op.a.), Catastroika in This Is Not a Coup (To ni udar, op.a.) je avtor z ekipo prišel do zaključka: treba je zbrati pogum in izstopiti iz unije, saj ima katastrofalne posledice za manjše države. "To ne pomeni, da podpiramo nacionalizem. Nasprotno, za rešitev evropske ideje je najprej treba zaščititi lastno gospodarstvo," je prepričan Chatzistefanou.
Reprodukcija nasilja
"Nasilje porodi nasilje," se mi je pred očmi izrisovala boleča lekcija zgodovine ob gledanju filma ISIS, Tomorrow. The Lost Souls of Mosul (Jutrišnji ISIS. Izgubljene duše Mosula, op.a.). Italijansko-nemška koprodukcija nas popelje v peklenski Mosul po spopadu iraške vojske in poražene Islamske države. Otroški vojaki, ki so jim svojci in drugi islamski fundamentalisti vsadili strupeno ideologijo sovraštva, ter od Iračanov ožigosani in zaničevani, čeprav ničesar krivi otroci borcev ISIS-a, ki so ostali brez vsakršne prihodnosti, se boleče oprijemljivo izrisujejo kot plodna tla za nove fundamentaliste in potencialne teroriste – ter nov krog nasilja na Bližnjem vzhodu.
Kako ta reprodukcija nasilja deluje, lahko v živo opazujemo v Palestini in Izraelu, kjer se dogaja zmagovalni film letošnjega festivala Advocate (Branilka, op.a.). Palestinska bratranca, stara 13 in 15 let, jezna zaradi streljanja otrok z ostrostrelskimi puškami na meji z Gazo, se odločita, da bosta vsaj delček strahu za življenje prenesla na Izraelce. Z okrasnimi noži svojih očetov se odpravita na ulico enega od najbolj segregiranih izraelskih mest Hebron, kjer ranita odraslega moškega in vrstnika. Medtem ko 15-letnika izraelski vojaki hladnokrvno pokončajo s streli, drugega zadene avtobus, ob tem pa se znajde še pod plazom psovk mimoidočih. Kljub temu da sam ni nikogar ranil in je bratrancu celo želel preprečiti napad na vrstnika, izraelsko sodišče preživelemu 13-letniku sodi kot odraslemu teroristu in mu prisodi kar dvanajst let zaporne kazni.
Donkihotovsko upanje
In čeprav je imel deček na svoji strani najodločnejšo pravno borko v državi – izraelsko odvetnico Leo Tsemel, ki že 50 let sprejema najtežje primere Palestincev in izraelskih aktivistov. V tem primeru ji uspe vsaj to, da mu na ustavnem sodišču kazen znižajo na devet in pol let, česa več kot takšnih pirovih zmag pa se v svoji karieri ne more veseliti. Samo sebe imenuje "izgubljajoča odvetnica" - sodišča in zakoni so namreč orodja v izraelski okupaciji in ne institucije enake pravice za vsakogar. Palestinskim obtožencem je možno še vedno soditi po kolonialnem zakonu iz časa, ko je deželi še vladal britanski imperij.
"Izrael postaja vedno bolj sionističen in desničarski. Zdaj se že odkrito in jasno v javnosti zagovarja apartheid ter upravičenost do zatiranja Palestincev. Pošast fašizma se bohoti pred našimi očmi in ne vem, ali jo bomo sposobni obvladati. A zgodovina nas uči, da je zmaga možna," situacijo pojasnjuje Tsemlova, ki kljub navidez brezizhodni situaciji vsak primer začne z istim zagonom in optimizmom – kot Don Kihot v boju proti sodnim mlinom na veter. Zaveda pa se tudi tragične plati zgodovine, da je Izrael vedno bolj podoben nacistični pošasti, ki je jude skoraj zbrisala med drugo svetovno vojno. "Vedno več ljudi, tudi pisateljev, se tega zaveda in se sprašuje, zakaj je v jude posejano seme nasilja tako močno pognalo v Izraelu." Z zavedanjem in s tako pokončnimi borci, kot je Lea Tsemel, pa ostaja tudi upanje za drugačen razplet zgodovine v prihodnje.
