Zgodbe iz časa druge svetovne vojne še danes predstavljajo eno najpomembnejših vej v žanru zgodovinskega filma in nas pogosto opozarjajo na skrite junake, ki so delovali v ozadju, zaradi česar jim tudi grozi, da bodo njihova dejanja utonila v pozabo. Takšni liki so denimo bili Claus von Stauffenberg v Valkiri (2008), Desmond Doss v Grebenu rešenih (Hacksaw Ridge, 2016) pa Franz Jägerstätter v Skritem življenju (A Hidden Life, 2019). Seveda obstaja velika razlika med tem, kako se filmi iz različnih držav sveta lotevajo te teme. Medtem ko se za ZDA zdi, da gre le še za eno vrsto hollywoodskega eskapizma, ki zastira pogled na enako krvavo aktualno zunanjo politiko te države, so v Veliki Britaniji v času brexita ti filmi dobili pridih zbujanja nacionalnega ponosa. V kontinentalni Evropi medtem pogosto vidimo, da takšne zgodbe vlečejo vzporednice z današnjim časom, ko smo priča novemu vzponu ekstremne desnice in političnega populizma.
Zgodovinski filmi te vrste venomer hodijo po tanki liniji med ponavljanjem že videnega in ponovnim obujanjem zgodb, ki so preprosto preveč pomembne, da o njih ne bi govorili. Film Dnevnik Diane Budisavljević se tudi s slovenskim koprodukcijskim deležem odločno uvršča med slednje, ko prikaže resnično zgodbo o soprogi zagrebškega zdravnika, ki se je ob uvidu v grozote v ustaških koncentracijskih taboriščih odločila, da bo poskušala na povsem legalen način urediti humanitarno pomoč otrokom, ki so jih tam puščali v strahotnih bivanjskih razmerah. Režiserka Dana Budisavljević se je vsekakor tudi sama znašla pred izzivom, kako povedati to spregledano zgodbo, ne da bi pri tem zapadla v pripovedne in vizualne klišeje, ki so jih vzpostavili podobni filmi na to temo. Na prvi pogled je namreč dokaj preprosto reči, da gre zgolj za "lokalizirano" različico zelo podobne usode Oskarja Schindlerja iz Spielbergovega Schindlerjevega seznama (1993). Še posebno zato, ker se je tudi Budisavljevićeva na podoben način odločila, da bo dogodke rekonstruirala s pomočjo retro črno-bele fotografije, ki po slogu režije dajejo aluzijo na še en film o tem poglavju zgodovine, namreč na Ido (2013) Pawla Pawlikowskega.
A Dnevnik Diane Budisavljević je bistveno bolj inteligenten film in se odločno upre temu, da bi se preprosto predal svojim filmskim predhodnikom. Poleg igranih sekvenc, ki podoživljajo poteze protagonistke, smo namreč priča tudi dokumentarističnim vložkom, v katerih preživeli pripovedujejo svoje resnične spomine na prikazane dogodke. S tem film pobegne vsakemu očitku eskapizma ali sentimentalne narativizacije ter poseže na področje dokumentaristične izpovednosti monumentalnega Shoaha (1985, Claude Lanzmann), obenem pa se film tudi sam spusti v prevpraševanje prikazovanja holokavsta na velikem platnu, kakor ga je najbolj slovito izvedel Alain Resnais v filmu Noč in megla (1956). Režiserka s prehajanjem med igranim in dokumentarnim uvede nujen rez v podajanje zgodbe, saj gledalca na neki točki preprosto sooči s šokantnostjo resničnih podob množičnih usmrtitev nedolžnih otrok. Poteza je izredno učinkovita, ker nam omogoči, da stojimo iz oči v oči z resničnimi grozotami, o katerih govori film in na tej točki celovečerec brez boja zmaga v svojem argumentu, zakaj je ta zgodba tako pomembna tudi 75 let kasneje.
Dnevnik Diane Budisavljević seveda spodbudi marsikatero vzporednico z nedavnim soočanjem svetovne politike z begunsko oziroma migracijsko krizo. Ločitve otrok od staršev, zapiranje nezaželenih skupin v zanikrna taborišča in delitve na podlagi vere so ukrepi, ki so tudi nekoč postopoma vodili v veliko hujše zločine. Film poučno demonstrira, kako se ti zločini med drugo svetovno vojno niso zgodili kot akt vsem vidnega nasilja, temveč kot že skorajda stranski produkt trenutka, ko je večina ljudi upirala oči v drugo smer - proti političnim voditeljem, ki so z velikimi besedami obljubljali raj na zemlji. Tudi zato je takšen spretno izklesan argument v zagovor junaškim dejanjem humanizma več kot na mestu prav v tem trenutku.
