O vrednotah je treba govoriti staromodno

Pretekli petek je v multimedijskem centru Kibla v Mariboru pesnica Petra Kolmančič predstavila svojo letošnjo pesniško zbirko Tretja osebe dvojine (Založba Pivec). Predstavitev ni bila praznična samo zaradi zunanjega časa, ampak tudi zato, ker je bila obogatena z drugimi umetnostmi. Branje pesnice se je dogajalo na ozadju projekcije z izpisi poezije, videom Ane Pečar in glasbo Sebastijana Duha. Temu je sledil še pogovor s pesnico, ki je bil umeščen v Kiblin ciklus pogovorov Druge besede - Literarni zdaj-trk z moderatorko Tonjo Jelen.
Najprej je dala besedo Ani Pečar, ki misli, da imata s pesnico na nekem poetičnem nivoju podobno senzibilnost, vendar pa se sama zmeraj izogne človeku, medtem ko "Petra piše o človeku neprestano". Zato ji je najprej rekla, da bi naredila video samo za zadnji sklop pesmi iz zbirke, imenovan Greenporno - v njem pa pesmi Kako se ljubijo močeradi, Kako se ljubijo kiti, Kako se ljubijo volkodlaki, Kako se ljubijo košute, Kako se ljubijo prikazni, Kako se ljubijo kačji pastirji -, četudi misli, da "piše o ljudeh tudi takrat, ko piše o živalih". No, njen video je pospremil še branje iz Nasvetov za nevsakdanjo rabo in drugih sklopov zbirke ter tako pokazal, da videastki, ki se izogiba človeku, nič človeškega ni tuje.
Petra Kolmančič je v pogovoru zbrano in pripravljeno razložila, kako se od naslovov, ki so kriki - Luknja, Šus v glavo in Slina -, pride do razplastenih sintagem, kakršni sta P(l)ast za p(l)astjo in Tretja oseba dvojine. Prve tri zbirke (ob izidu prve je bila stara 20 let) so zanjo leve (kot kačja lev, pretesna vrhnja plast kože, ki si jo žival sleče), iz njih se je izlevila, vendar si zaradi teh zbirk lahko prikliče dekle, ki jih je napisalo.
Tonja Jelen je kot najpogostejši označevalec Petrine poezije izpostavila "temno erotiko", pesnica pa pravi, da to sicer je ena od oznak, ki bi jih priznala za svojo poezijo, vendar pa je v njeni poeziji še kaj drugega kot erotika. Zanima jo "eruditsko opisovanje notranje človeške linije". Navezala se je na nedavni televizijski pogovor z ruskim pisateljem Zaharjem Prilepinom, ki je rekel, da ga zanimajo realne vojne in veliki dogodki. Petra Kolmančič pa misli, da imajo "naši mali medsebojni boji" enake ali še bolj tragične učinke kot veliko zgodovinsko dogajanje. Razliko je vzpostavila tudi na nivoju dojemanja časa, po sociologinji Barbari Adam, ki govori o intimnem času in času zunanjega sveta. Če se "pripnemo" na zunanji čas, se nam zdi, da se je tudi nam ogromno zgodilo, pa se nam v tem času pravzaprav ni zgodilo nič, ker smo bili samo pasivno prisotni. Na vprašanje, ali si danes ženska javno še upa biti krhka, je odgovorila, da se mora vsak v vsaki situaciji vzpostaviti na novo. Včasih se zdi, da smo že izdelane osebe, ampak trenutki krhkosti nas vedno znova zalotijo.
Tako kot erotika je v njeni poeziji izpostavljeno tudi materinstvo, o tem pa misli Petra Kolmančič naslednje: njeno najljubšo pesem s to tematiko je pravzaprav napisal moški, Edvard Kocbek, pesem pa je seveda Na vratih zvečer. Sicer pa misli, da se, ko postaneš mati, soočiš s tem, da je prišlo v svetu, v katerem vzgajaš otroka, do popačenja osnovnih vrednot. Toda treba je razmišljati o vrednotah, in to na "staromoden način".