V novo sezono vstopajo s "skrbnim optimizmom". "Sezona, ki jo je oblikovala Marinka Poštrak, obljublja vrhunske uprizoritve relevantnih besedil, ansambel Prešernovega gledališča Kranj pa je v odlični formi! Prepričan sem, da bo prav vsak od projektov s svojega vidika presežen. Od tod optimizem. Seveda pa nas tudi skrbi. Predvsem za varnost in zdravje zaposlenih, zunanjih sodelavcev gledališča ter gledalk in gledalcev," je povedal direktor Prešernovega gledališča Kranj Jure Novak in dodal, da med 3. in 13. novembrom načrtujejo izvedbo 51. Tedna slovenske drame, ki bi se sicer moral začeti konec marca, vendar so ga zaradi epidemije preložili.
To bo po triindvajsetih letih zadnja sezona umetniškega vodenja Marinke Poštrak. "Tudi v tej sezoni bomo z vznemirljivimi teksti avtorjev svetovne in slovenske dramatike/svetovnih in slovenskih dramatikov (Florian Zeller, Simona Semenič, Rudi Šeligo in Marko Sosič) ter z vznemirljivimi režiserji različnih generacij (Ivica Buljan, Jernej Lorenci, Goran Vojnović, Maša Pelko, Dorian Šilec Petek) poskrbeli, da bo naše gledališče ohranilo sloves vznemirljivega, družbeno angažiranega in k sodobnim gledališkim tokovom usmerjenega prostora, ki zmeraj znova odpira tabu teme in išče odgovore na drzna vprašanja," je rekla Marinka Poštrak.
Mama
Prvo letošnjo premiero, uprizoritev Mama francoskega pisca in aktualnega oskarjevca Floriana Zellerja, načrtujejo za 1. oktober. Večplastno, enigmatično in pretresljivo dramsko besedilo pripravljajo v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Študijski proces za Mamo že poteka, režiser Ivica Buljan pa pravi: "To besedilo je črna farsa, ki prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev. Pripelje nas do samega dna in nas ne izpusti več. Govori o obsesiji dvakratno zapuščene ženske, o bolečini in samoti matere, ki gleda, kako njena otroka odideta, in ki v svoji hiši ostane sama ..."
To bo po triindvajsetih letih zadnja sezona umetniškega vodenja Marinke Poštrak
Lepe vide lepo gorijo
Druga premiera sezone, lepe vide lepo gorijo Simone Semenič, bi morala biti že 27. marca ob odprtju 51. Tedna slovenske drame. Zaradi epidemije je 12. marca 2021 doživela le interno premiero, zdaj pa premiero pred občinstvom načrtujejo za konec oktobra. "Gre za predstavo o nasilju, o konkretnem in sistemskem nasilju, ki v središče postavlja žensko. Ženska kot nosilka želje in lastnica telesa, pri čemer sta prav njena želja in telo prevečkrat stvar javne domene. Spraševali smo se o ponotranjenosti patriarhata oziroma o inherentnem šovinizmu, ki je tako ukoreninjen v sistem, da določa prizmo gledanja celotne družbe, ne da bi ga sami opazili in delovali proti njemu. Posebno pozornost smo namenili vprašanju zlorabe položaja moči in okoriščanju z njo. S tem je feminizem v predstavo, upam, umeščen kot teorija boja, ki je nujno povezan z drugimi družbenimi boji. Besedilo, ki ga odlikuje trojna struktura dialoga, personificiranih didaskalij in monologov, želi odrsko nastopiti kot kolektivna pripoved, v kateri se vloga inkvizitorke in čarovnice oziroma mučene in mučiteljice nenehno izmenjuje, v kateri vloga moških igralcev iz prizora v prizor išče svoje mesto, monologi posameznice pa postajajo pričevanja množice," je povedala režiserka Maša Pelko.
Kdor skak, tisti hlap
Za januar 2022 v gledališču napovedujejo tretjo premiero sezone, in sicer besedila Kdor skak, tisti hlap. Historijo o stanovanjski problematiki Rudija Šeliga pripravlja mlada ekipa ustvarjalcev. "Šeligo v svojem pisanju nagovarja osrednjega zločinca - sistem, ki ga lahko danes z različnimi imeni poimenujemo na novo: neoliberalizem, kapitalizem, pozni kapitalizem, prenasičeni svet podob, simulirani svet, fragmentirani svet ali zbirokratizirani svet brez odgovornosti. S sila natančnim zavedanjem o problematiki se Šeligova pisava dogaja v svetu, ki ga definira vedenje o tem, da sta naše življenje in občutenje prihodnosti plod ideoloških pričakovanj, ki so se izoblikovala v dolgem obdobju moderne in so dosegla vrhunec po drugi svetovni vojni, so jim dali pečat konceptualni okviri nenehno napredujočega razvoja. /…/ Šeligova pisava se s svojo dvojno pozicijo kot izjemna literatura in kot točka v slovenski zgodovini ponuja kot gmota paradoksov, ki v svojem jedru nagovarjajo zgodovino sedanjosti," je povedal režiser Dorian Šilec Petek.
V koprodukcijskem Slovenskem stalnem gledališču Trst bo konec januarja 2022 zaživela prva gledališka režija literarno in filmsko prekaljenega Gorana Vojnovića, prijatelja in poznavalca avtorja družinske drame Meja sneženja Marka Sosiča. "Odrsko besedilo Meja sneženja Marka Sosiča, enega tistih naših prijateljev, za katerim bomo še dolgo žalovali, govori o potlačenju čustev, ki slej ko prej privrejo iz nas in nas zasužnjijo. To je zgodba o človeku, ki je nekoč odrekel pomoč ljudem v težavah, zgodba o ozkosrčnosti in nestrpnosti, o njuni nedoumljivosti, o kesanju, o grehu, o bolečini in zameri, o izjedanju. Pravzaprav je v vseh svojih romanih, nazadnje tudi v romanu Kruh, prah, izjemno ubesedil primež ali krč, v katerem se zavoljo potlačenih, nerazčiščenih, neizpovedanih čustev znajde ne le posameznik, temveč tudi družina in morda - če Markova besedila beremo metaforično - celotna družba. Medtem ko Markov poetični jezik bralca nežno boža, ga potlačena bolečina počasi zvija in duši, dokler ne začne hlastati za zrakom. Gre namreč le za navidezno nežnost, navidezno mimobežnost, na neki način zahrbtno, v pozitivnem smislu te besede, če si ga lahko za potrebe te misli izmislimo, saj se bolečina pri Marku vselej prikrade nepričakovano in nas udari nepripravljene. /.../ Nekaj močno katarzičnega je zato v njegovem pisanju, naj je na videz še tako blago in tiho, naj se še tako izogiba neposrednosti. A naj so njegove besede še tako pridušene, imajo lahko zelo glasen odzven."
Sezono bodo v Prešernovem gledališču konec marca 2022 sklenili z avtorskim projektom Pravljice našega otroštva, v katerem se bo ekipa ustvarjalcev pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija spraševala o vlogi pravljic v osebnem življenju, o arhetipskem pomenu pravljic našega otroštva in o vlogi pravljic v kolektivnem nezavednem. Lorenci si želi skupaj z igralci prodreti v korenine njihovega otroštva in skupaj z njimi "podoživeti" stanja in emocije, ki so jih doživljali ob pripovedovanju pravljic. Ali kot je povedal režiser: "Vrnili se bomo v naše otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, bomo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, popolnoma cele, zlite z drugim, pripovedovalcem, in s seboj. Skušali bomo natančno rekonstruirati točno določene pripovedi, točno določene večere, osebe pripovedovalce, prostore, svetlobo, vonje, glasove, občutke. Tudi mi, ki smo starši ali pa to nismo, smo pripovedovalci pravljic. Tudi naše večere bomo skušali rekonstruirati. So pa nekateri pripovedovalci iz našega otroštva že mrtvi. Kar sta v pravljici Nekoč in Večno, sta v življenju rojstvo in smrt. 'Življenje je noseče s smrtjo,' pravi Emile Cioran. Skušali bomo preplesti krožni čas pravljic in linearni čas življenja ter si prizadevali, da bodo naši mrtvi oživeli. Ker pravljica je izstop iz časa, je nad časom in je za vse čase. In za vsa leta. Torej: hvalnica pravljici, hvalnica domišljiji, sprejetje smrti."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
