V času, ko se politika zdi vse bolj kot gledališka ali celo cirkuška predstava, gledališče še pridobi odsevnost. Politični realnosti lahko ponudi ogledalo. Podobe, ki jih publika prepozna, pa ni več mogoče nadzorovati s previdno odmerjenimi propagandnimi akcijami in sporočili za medije. Ko govori igralcev Staneta Tomazina (v vlogi katolika), Andreja Zupanca (v vlogi socialista), Nika Goršiča (v vlogi anarhista) in Anžeta Zevnika (v vlogi nacionalsocialista) v gledališčnem prostoru, razširjenem na ulico, zvenijo kot bolj resne politične analize družbenega stanja kot karkoli, kar slišimo od sodobnih politikov ali vidimo na televiziji, pred vprašanjem, kje smo, ni več mogoče pobegniti. Shakespearova trditev, da je cel svet oder, pa pridobi nove razsežnosti in aktualne odgovornosti za posameznika.
Režiser Marko Čeh je dramo, ki jo je napisal Ernst Toller v zaporu in je bila prvič uprizorjena leta 1923, pod nacisti pa prepovedana, na klasični oder postavil že pred skoraj natančno petimi leti v ljubljanski Drami. Tokratna uprizoritev je kolektivno delo devetih ustvarjalcev, ki so iz prostorov in okolice gledališča ustvarili poligon brezčasnega popotovanja skozi skoraj stoletje staro besedilo (poleg Marka Čeha je predstava delo Alje Mišigoj, Anje Kozlan, Kaje Kisilak, Katje Pahor, Brine Ivanetič, Leona Vidmarja, Marka Vivoda in Marka Turkuša). Dramaturgija Karla Hmeljaka, skozi katero se v predstavo Podgane vključi le droben del izvirnega dramskega besedila, s kostumografijo Ane Žerjal in glasbo Mauricia Valdesa San Emeteria zajeti moč, preroškost in bolečo aktualnost drame levičarskega nemškega dramatika, ki je umrl na predvečer druge svetovne vojne.
Danes se zdi, da spet najglasneje kričijo na novo obujeni nacionalistični programi, ki gradijo na razpihovanju rasizma in širjenju prepričanj o nadvladi in večvrednosti enih ljudi na račun razčlovečenja drugih. Bedo preživetja – "Včasih je tako hudo, da ne veš, kaj bi" – uklešča z ene strani tehnološki razvoj umetne inteligence – del predstave je robot sesalec, ki ga je predstavi prilagodil Stefan Doepner, da izrisuje simboliko, ki danes poskuša znova, na novo stilizirana skriti svoje koreninjenje v odpisanih, nacističnih idejah upravičenosti iztrebljanja Drugih – podgan. Na drugi strani ujetost ljudi v lasten boj za preživetje klešči bleščeči šov: "Glejte, čudite se, le naprej, le naprej, dame in gospodje!". Globalizem sodobnega kapitalizma in volilne demokracije iz drame Hinkemann izlušči univerzalno prevpraševanje vloge posameznika pri ohranjanju in vzpostavljanju sistema, v katerem živimo in sodelujemo, če to hočemo ali nočemo, vsi.
"Na zborovanjih govorimo ljudem brez odgovornosti" je eden od stavkov, ki skozi repeticijo ponudijo odmev govorici hujskaštva. Ta parazitira v obupu histeričnega smeha in grotesknem vsakdanu utapljanja čustev, upanja in sanj. Najnovejša predstava gledališča Glej ne skriva svoje političnosti in angažirane drže: v igralski zbor so vključeni člani gledališke skupine Kraljev ulice, v gledališki list je natančno zbranih pet esejističnih prispevkov, ki umeščajo delo gledališča v zgodovinski čas in družbeni prostor. Predstava, ki razstavlja podobe besed in posledice politik izključevanja, na koncu z golimi udarci železa ob železo odstre na videz nedolžnim slikam njihov pravi obraz uničevanja, zapiranja in nadvlade. Pod njimi se steklenice praznijo in obljuba naslade visi v zraku. Umetniško ustvarjanje stopi na ulico, ki po videnem ne more več biti enako.
