Melita Forstnerič Hajnšek
V triinsedemdesetem letu je odšel eden zadnjih dalmatinskih bardov, stebrov poezije in šansona, pesnik, novinar in akademik Jakša Fiamengo. V istem letu kot tisti, ki mu je napisal nekaj antologijskih pesmi in utelešata duh Mediterana, Oliver Dragojević.
Rojen je bil v Komiži na Visu 1946. leta, živel v Splitu, kjer je bil do upokojitve zaposlen v kulturni redakciji Slobodne Dalmacije, bil je urednik in gledališki kritik. Je dobitnik nagrade Tina Ujevića, najvišje nagrade za poezijo na Hrvaškem. Ob poeziji je pisal eseje, kritike, scenarije. Njegove pesmi so prevedene v petnajst jezikov. Med mnogimi nagradami je tudi nagrada Porin za življenjsko delo. Od leta 2008 je bil član Hrvatske akademije znanosti in umetnosti. Objavil je kakih štirideset pesniških zbirk. Od konca sedemdesetih let začno njegovo poezijo uglasbljati, postane eden najvidnejših avtorjev dalmatinske šansonjerske in klapske scene, posebno na festivalih v Splitu im Omišu.
Pred sedmimi leti je bil na obisku Maribora na dnevih knjige. Kot je tedaj povedal za Večer, ga imajo mnogi - po krivici - predvsem za pisca dalmatinskih šlagerjev, kot so Lastavica, Nadalina, Piva klapa ispo' volta, U prolazu, Infiša san u te, Promenade, Karoca gre... ''Ljudje so leni, ne berejo več. Samo še poslušajo. Te pesmi niso moj forte," je priznal. "Arsen Dedić jih je poimenoval zelo ustrezno - 'primjenjene' - uporabne." O svojem rodnem kraju, slikoviti Komiži, pa je dejal: "Ko človek pride v Komižo, ve, da je prišel v objem, kot bi rekel književnik Ranko Marinković, drugi ugledni Komižan. Je vse najlepše, kar imam v življenju. Je moja izhodiščna točka, ki me zmeraj čaka in se vanjo vedno lahko vrnem.''
Epilog tistega intervjuja je bil resnoben. Sklenil je z grobovi, ki jih čedalje pogosteje obiskuje. "Na Hvar hodim k Marinu Cariću. Pa v Komižo redno k Ranku Marinkoviću, na Šolto k Vesni Parun, v Blatu na Korčuli se poklonim Momčilu Popadiću. To so moje poti k prijateljem zadnje čase. Vse bliže so mi." Tudi o pogrebih mi je govoril: "Naši pogrebi so posebni: krste nosimo na rokah, na lesenih palicah, šesterica nas. Imam pesem Jutri te bo šesterica ponesla na rokah, uglasbil jo je neki moj rojak, a ni mi bila všeč. Na novo jo je skomponiral Krešimir Magdić in v trenutku se je prijela samo ta. Potem so jo malo pozabili, nato pa je obnorela vse klape." Tudi Jakši jo bodo igrali ob slovesu na zadnji poti na idilično komiško pokopališče.
