V petek, 12. maja, smo bili priče zadnji operni premieri letošnje sezone v mariborskem gledališču. Domači ansambel, kot ponavadi okrepljen z gostujočimi soustvarjalci, je predstavil novo produkcijo opere Manon Lescaut Giacoma Puccinija. Delo, ki je italijanskemu mojstru prineslo slavo ter odprlo pot njegovim naslednjim uspehom (operam La bohème, Tosca, Madama Butterfly in Turandot), kaže vse značilnosti Puccinijevega izrazito liričnega, spevnega sloga in prepoznavne, barvite orkestracije, s katero podpira dramski lok dela.
Puccinijeva glasba je na prvi vtis všečna, zlahka razumljiva, a vendarle za izvajalce predstavlja precejšnji izziv, tako s tehničnega kot tudi interpretativnega vidika - kvalitetno izvedbo lahko zagotovi le vrhunski ansambel. Čeprav je Manon Lescaut prava ljubezenska drama, značilna za opero 19. stoletja, vsebinsko predstavlja odmik od dotedanje romantične tradicije: glavna junaka sta predstavljena povsem v duhu takrat novega sloga, verizma - kot navadna človeka, pripadnika množic, z vsemi svojimi hibami vred, a vendar ne brez kreposti! Osebi, s katerima se gledalec zlahka poistoveti, skozi štiri dejanja doživita več preobrazb na svoji tragično kratki, a bogati življenjski poti. Puccini je njuna značaja mojstrsko portretiral z glasbo - nad libretom je razpel izjemno ekspresivne melodije ter jih podprl z orkestrsko spremljavo, ki tvori nepogrešljiv del kolorita njunih podob.
Ta kolorit se je zrcalil predvsem v izjemno privlačni vizualni podobi predstave, za katero sta zaslužna scenograf Nicolas Boni in kostumograf Luca Dall' Alpi. S svojimi sijajnimi stvaritvami sta oblikovala avtentično celostno podobo, ki obuja svet sredine 18. stoletja - kot bi se dogajanje odvijalo na kakšnem platnu Pietra Longhija. Pod režijo je podpisan Pier Francesco Maestrini, čigar delo je mariborskemu občinstvu že zelo dobro znano, čeprav njegova kvaliteta močno niha: od precej šibke Verdijeve Aide do briljantnega Gounodovega Fausta, ob vsakem njegovem posegu se je morda najboljše pustiti presenetiti. Tokrat je ubral srednjo pot ter Puccinijevo Manon Lescaut oblikoval povsem lično, ne moremo pa govoriti o presežku. Dramski lok in vsebinski poudarki so bili jasni, a vendar partitura omogoča precej bolj krepko izpostavitev klišeiziranih oziroma tipiziranih osebnosti dveh vodilnih vlog: dinamika moško-ženskih odnosov in usod ljudi iz nižjih slojev družbe je še kako aktualna in kliče po primerjavi današnjega časa s sredino 18. stoletja - časom, v katerem se odvija roman Abbéja Prévosta o vitezu Des Grieuxu in dekletu Manon, ki je Puccinijevim libretistom služil kot predloga.
Maestrinijevo korektno, a vendar nekam neizrazito režijo je v precejšnji meri nadgradil in s tem "rešil" mladi romunski dirigent Gabriel Bebeşelea
Maestrinijevo korektno, a vendar nekam neizrazito režijo je v precejšnji meri nadgradil in s tem "rešil" mladi romunski dirigent Gabriel Bebeşelea, ki smo ga spoznali že na otvoritvenem koncertu Festivala Maribor 2021, kjer je navdušil z ognjevitimi izvedbami del Kogoja, Enescuja in Kodalyja. Manon Lescaut je trdno in zanesljivo vodil skozi zelo skladno, celostno zasnovano interpretacijo, polno krepkih in povednih barvnih in dinamičnih kontrastov ter s primerno izbranimi tempi. Pod njegovo taktirko so zablesteli zbor, orkester in baletni ansambel SNG Maribor, opaziti je bilo le nekaj manjših razhajanj z interpreti stranskih vlog, ki jih je orkester občasno tudi preglasil.
Glavni vlogi sta bili izjemno posrečeno podeljeni mariborski primadoni Sabini Cvilak in prav tako izvrstnemu brazilskemu tenoristu Maxu Joti. Sabina Cvilak se je ponovno izkazala kot velika umetnica, ki se je sposobna poistovetiti s svojim likom ter ga podati na vrhunski ravni, v harmoniji naravno delujoče igre in povsem dovršenega, pretresljivo izraznega vokala. Max Jota se je prav tako predstavil v skladnem ravnovesju pevske in igralske interpretacije, pri čemer je posebej očaral njegov prijetno mehki, a vendar razkošno polni glas, s katerim je sposoben izraziti še najbolj prefinjene čustvene odtenke. Oba sta izvrstno komunicirala z dirigentom, kar je rezultiralo z živo, meseno in povsem prepričljivo interpretacijo tragične zgodbe. Tudi stranske vloge so bile podane dosledno kvalitetno, še prav posebej solidna sta bila Sebastijan Čelofiga kot stari bogatun Geronte in Jaki Jurgec kot Lescaut, Manonin brat.
Predvsem zahvaljujoč prispevku dirigenta in interpretov glavnih vlog ter zanesljivosti izvrstnega orkestra, nova mariborska Manon Lescaut premore mogočno dramatične učinke, ki pa nikakor ne delujejo patetično, temveč povsem resnično in iskreno. Predstava s tem obiskovalcem zagotavlja tako estetski užitek kot potencialno tudi katarzo. Če jo gledamo v kontekstu programske izbire, moramo ugotoviti, da je vodstvo mariborske Opere zopet poseglo po delu iz železnega repertoarja, a to izbiro vendarle opravičuje vrhunska produkcija. Ta mariborski publiki morda ne širi obzorij v smislu razgledanosti oziroma spoznavanja širnih prostranstev operne literature, vsekakor pa ji privzgaja dober okus ter postavlja visoke estetske kriterije in visoka pričakovanja do bodočih predstav.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
