Mariborsko občinstvo je bogatejše za še eno umetniško doživetje, ki ga je omogočila premierna uprizoritev baletnega dela Pepelka na glasbo Sergeja Prokofjeva, v izvedbi baletnega ansambla SNG Maribor.
Snovalcem predstave - koreografu Jean-Christophu Maillotu, scenografu Ernestu Pignon-Ernestu, kostumografinji Jerome Kaplan in oblikovalcu luči Dominiquu Drillotu - je bila izhodiščna točka psihološki pristop k interpretaciji Pepelke. Namen je bil, da z zunanjimi manifestacijami s koreografijo, scenografijo in kostumografijo sežejo pod površje pravljice in omogočijo zaznavo njenega globljega sporočila.
Sergej Prokofjev, ki je zgodbo za balet Pepelka uglasbil v neoklasičnem kompozicijskem slogu, je upošteval tradicionalne baletne kodekse, kar baletnim koreografom omogoča doseganje zlitosti giba in glasbene podlage v skladno celoto. Vizualizacija glasbe je izstopajoča kvaliteta koreografa Jean-Christopha Maillota. Vse glasbene posebnosti, melodične, ritmične, harmonične, so našle svoje zrcaljenje v korakih, gestah, dramski igri, medsebojnih gibnih prepletanjih plesalcev, ki so koreografsko združili klasični in sodobni balet. Posebna kvaliteta koreografije se je odražala tudi v tem, da ni ogrožala dramaturškega loka zgodbe. Namen koreografa, da iz pravljice odstrani odvečne plasti, ki za samo sporočilo niso potrebne, je bil v celoti dosežen. Jean-Christophe Maillot nam je podal svoje videnje dobrega in zla, ki se v življenju ne pojavljata v čisti obliki, ampak se prepletata na liniji med dvema skrajnostma. V kontekst dobrega je vnesel moč ljubezni, ki briše meje med živimi in mrtvimi ter pomaga, da duhovni tokovi oblikujejo naše usode.
Posebnosti glasbe in koreografije so se odražale tudi v kostumih. Nič ni predvidljivega in ustaljenega, ampak sega v bistvo in značaj vlog: neskladnost v podobah mačehe in njenih hčera, enostavne in lepe linije pri Pepelki in njenem očetu, ezoterične v vlogi vile, komični elementi v likih Varuhov užitka, groteskni v digresijah zgodbe v zgodbi in celo zlato kičasti ob srečnem koncu. V podobo celotne uprizoritve se je harmonično vklapljala tudi scenografija. S svojimi poševnimi in ukrivljenimi linijami, različno širokimi stopnicami in konkavnim ogledalom, nepravilnim tlorisom in s subtilno uporabo luči je scena podajala adekvaten vizualni okvir iztirjenega sveta.
Mariborski baletni solisti in ansambel so se vrhunsko profesionalno odzvali na izzive, ki jih je pred njih postavila sodobna interpretacija Pepelke. Nežna v spominih na pokojno mater, sočutna in razumevajoča do očeta, strpna do sester in mačehe, odločna v ključnih situacijah in čutna v ljubezni je Tijuana Križman Hudernik ustvarila kompleksen dramski lik, ki je v baletnem jeziku terjal paleto raznovrstnega plesnega izražanja. Ionut Dinita v vlogi princa je deloval sproščeno in spontano. Izrazita muzikalnost in tehnična dovršenost obeh plesalcev je v skupnem plesu ustvarjala vtis lebdenja skozi prostor in čas ter se stapljala s Prokofjevo glasbo. Lik matere - vile, gonilne sile dogodkov, je Catarina de Meneses ustvarila z občutkom za drobne nianse, ki so omogočale prepletanje različnih svetov. Enkrat razigrana in nagajiva mala vila, drugič nežna žena v spominih ljubečega moža in nazadnje mati, ki ji smrt ni ovira pri ustvarjanju razmer, ki naj bi pripomogle k sreči njene hčerke. Tudi v njenem plesu, povedano poetično, so note Prokofjeva plesale po zraku, se lovile in nagajale ter se umirjale z njenim odhodom s prizorišča. Družinski krog zaključuje lik očeta, plesal ga je Anton Bogov. Plesalec globoke izrazne moči je deloval nevsiljivo v svojih nastopih, s pravo mero intenzitete prihajal v ospredje dogajanj in se v danih trenutkih umikal v ozadje, da bi v zaključnem delu predstave ustvaril dramatični preobrat, kakršnega v pravljici sicer ne srečamo.
Solisti in ansambel so se vrhunsko profesionalno odzvali na izzive, ki jih je pred njih postavila sodobna interpretacija pravljice
