Petdeset let od Kölnskega koncerta Keitha Jarretta: Pa čeprav ni zmeraj največji koncertni bösendorfer

Kölnski koncert ni samo najbolje prodajan solo album v zgodovini jazza in najbolje prodajan klavirski koncert sploh, ampak ima, kot vse legendarne stvari, tudi odlično zgodbo. Zgodila se je točno pred petdesetimi leti.

Kako je iz srednjega dela klaviatur na razglašenem klavirju s polomljenimi pedali v operni dvorani nastala muzika, ki se bo brez dvoma poslušala tudi naslednjih petdeset let? Kakšno je bilo srečno srečanje omejenih tehničnih možnosti in tehnično brezhibne igre? Pa srečanje fantastične muzikalnosti in intuicije? Kako je lahko improvizacijski jazz tako zapomnljiv?