Peter Škerl: Ker smo na prepihu, smo v prednosti

Nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica s črtico Ivana Cankarja Skodelica kave, ki jo krasijo ilustracije Petra Škerla. V slikanici je pripoved sestavljena iz refleksivnega dela in retrospektive; v prvem ilustrator mojstrsko prikaže Cankarjevo pogrezanje vase, v molk, v resentiment, ki ga likovno opredeljujejo različni zorni koti prikaza, ponekod celo stripovsko ponazarjanje dogajanja, ki ga skorajda ni. Sunkovit prehod v retrospektivo pokaže mladega Cankarja in njegov prihod domov, na Vrhniko. Fokus ilustracije je usmerjen na njegovo utrujeno in prazno obličje, piše v obrazložitvi nagrade.
Še sveža je nagrada za izvirno slikanico, vaša tretja po vrsti. Velikokrat ste nagrajenec ali vsaj blizu nagradi. Zakaj je nagrade treba imeti (rad)?
"Nagrada je tisti drugi del, sicer zelo pomemben, prvi pa so pričakovanja ministrstva za kulturo, ki na štiri leta terja rezultate. Slikanica nima direktnega občinstva in zato le skozi žirije dobi večjo pozornost javnosti. Nagrada je nujna obveza, da moraš delati bolje, kot si delal, ali pa ti vsaj kriterij ne sme pasti. Je pa ob toliko nagradah to nevarna zanka."
Za Močvirnike ste dobili najvišjo slovensko nagrado za ilustracijo, nagrado Hinka Smrekarja, med 3190 prijavljenimi ilustratorji ste se uvrstili v izbor 75-ih. Vaše ilustracije so bile izdane v katalogu in razstavljene na 51. knjižnem sejmu v Bologni.
"Dve slovenski avtorici sta bili do takrat izbrani v ta katalog - Lila Prap in Alenka Sottler. Na bolonjski sejem sem odšel na pobudo urednika, priznam. Trendi tam so drugačni od mojega načina dela pri Močvirnikih, ki je bolj klasičen in ga v tem kontekstu na sejmu v Bologni zadnjih deset let nisem zasledil. Meni se je zdelo, da bom kot črna ovca med belimi, a je urednik vztrajal. Bologna zmeraj pomeni izbor, ki nato usmerja trend, danes je to bolj vzhodnjaški stil ilustracije. Trendi pač skačejo sem in tja."
Zakaj?
"Azijski trg je postal založniško močan in tudi žirija je precej pisana. Kljub vsemu ima klasična evropska ilustracija neko svojo afiniteto, je pa Bologna tudi dokaj odprta. Ko sem pošiljal ilustracije na Portugalsko, je bilo drugače. V Bologni je bil odziv javnosti in založnikov izreden, odprt, zanimalo jih je. Glede ilustracij se lahko hitro dogovoriš, zaplete pa se kasneje pri drugih dogovorih, na primer okoli prevodov. Kljub vsemu je bilo meni potem bistveno lažje. Tuji založniki te nagovarjajo, ker so te opazili v tem ali tistem katalogu."
Nagrajena Skodelica kave vsebuje angleški prevod, kar knjigo naredi zanimivo tudi za tuji trg. Predstavljali ste jo že na stojnici javne agencije za knjigo v Frankfurtu. V čem vidite prednosti takšne edicije?
"Vrednost dvojezičnega je samo to, da je slikanica tujemu založniku predstavljena v celoti in jo razume. Tisti papir s prevodom, ki so ga včasih dajali zraven, je bil zanj premalo. Nekatere založbe iščejo založnike v tujini, še preden so ilustracije narejene. In hkrati tiskajo za dva različna tuja trga. Skodelica kave je bila natisnjena v 1000 izvodih in je v dveh mesecih za polovico že prodana. Računamo, da bi v januarju imeli ponatis. Seveda so številke manjše kot pred leti, a vendarle se mi zdi dandanes ta časovni razmik do ponatisa hiter, verjetno k temu prispeva tudi nagrada pa še Cankarjevo leto je. Zdaj nas čaka še knjižni sejem, bliža se tudi frankfurtski sejem leta 2022, ko bo Slovenija častna gostja. Ko je to bila Gruzija, naj bi bili v nemščino prevedli okoli 300 del. Slovenija se pripravlja tudi na Bologno, pet slovenskih avtorjev je v katalogu. Slovenska ilustracija ne zaostaja za drugimi, je celo v veliki prednosti. Posebna je, univerzalna, svoja."
Kaj jo dela za takšno?
"Zagotovo je vpliv tega, da smo na nekem prepihu. Ilustratorji smo bili zaznamovani tudi z risankami, poljskimi, češkimi. In ko se tako opredeljujemo, kam kdo, mi rečejo, da sem bolj zanimiv za zahodni trg, spet drugi pa so bolj za vzhod. Ilustratorji smo odprti ljudje, tudi raznoliki. Na Japonskem so na primer zanimivi Andreja Peklar, Lila Prap, Manica Musil."
Ob prejemu nagrade ste rekli, da ste z ilustracijami slikanico želeli približati predvsem svoji generaciji oziroma staršem, ki zdaj vzgajajo otroke. Morate biti ilustratorji tudi dobri psihologi, da svoje delo dobro predstavite in bralce tudi prepričate?
"Naši generaciji ali generaciji predtem je bil Cankar predstavljen kot Voranc in vsi ti drugi pisatelji s socialno občutljivostjo. Iz teh avtorjev veje turobnost krivic in podobno. Cankar se nam je zdel nekako predaleč. In tudi za osnovnošolca je daleč, ker Cankar potrebuje čas in ga je treba predstaviti v zrelih letih. Mladini tudi nič ne pomeni, ker že pričakuje izostrenega bralca. Z ilustracijo sem ga želel približati na drugačen način in ga narediti za sodobnega. Cankar je imel v sebi to ikono zvezdništva, bil je priljubljen, prvi poklicni pisatelj, če tako rečem, in znal se je dobro tržiti. Od založnika je kar hitro izžel denar."